Feynmanov diagram: Razlika med redakcijama

[[Slika:Feynmann Diagram Gluon Radiation.svg|thumb|right|200px|Feynmanov diagram za anihilacijo [[elektron]]a in [[pozitron]]a, ki tvori [[foton]] (modri sinusni val). Na konncukoncu [[antikvark]] iz nastalega para izseva [[gluon]] (zelena spirala)]]

Vpeljal jih je [[Američani|ameriški]] [[fizik]] in [[matematik]] [[Richard Phillips Feynman]] leta 1948. Feynmanov sodelavec [[Murray Gell-Mann|Gell-Mann]] je imenoval Feynmanove diagrame Stückelbergovi diagrami, po [[Švicarji|švicarskemu]]švicarskem fiziku [[Ernest Stückelberg|Ernestu Stückelbergu]], ki je tudi razvil podoben zapis. Zgodovinsko so Feynmanove diagrame imenovali tudi Feynman-Dysonovi diagrami ali Dysonovi grafi. [[John Freeman John Dyson|Dyson]] je krenil po poti starejše teorije motenj, saj tedaj funkcionalni integrali še niso bili običajni, tako da je bilo fizikom lažje slediti njegovi poti.

Angleški fizik [[John Ellis (fizik)|John Ellis]] je raziskoval določen razred Feynmanovih diagramov in jih poimenoval '''pingvínski diagrami''', deloma po njihovi obliki, ki spominja na [[pingvin]]a, deloma pa po stavi [[Univerza Harvard|harvardske]] fizičarke [[Melissa Franklin|Melisse Franklin]], po kateri je bajemenda moral poraženec v svojem naslednjem [[znanstveni članek|znanstvenem članku]] uporabiti [[beseda|besedo]] »pingvin«.

Feynman je s Feynmanovimi pravili pokazal, kako se računajo amplitude diagramov na podlagi [[Lagrangeeva funkcija|Lagrangeevih funkcij]] sistema. Feynmanovi diagrami priskrbijo globok fizikalni vpogled v naravo interakcij delcev. Delci vzajemno delujejo na vse razpoložljive načine. [[virtualni delec|Virtualni delci]] se lahko [[gibanje|gibljejo]] [[hitrost|hitreje]] od [[hitrost svetlobe|hitrosti svetlobe]], to pa vseeno ohranja [[vzročnost]] v relativističnem [[prostor-čas|prostoru-času]]u. [[Verjetnost]] vsake [[pot]]i se [[vsota|sešteje]] preko vseh verjetnosti možnih poti. To je v tesni zvezi z opisom [[kvantna mehanika|kvantne mehanike]] s pomočjo [[funkcionalni integral|funkcionalnega integrala]], ki ga je tudi iznašel Feynman.