Duh, sila, snov: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 35:
 
Osnovno sporočilo, ki ga želi Adelma posredovati v knjigi Duh, sila, snov, je potemtakem mogoče strniti v spoznanje, da je duhovna razsežnost izvor vsega bivajočega in počelo materialnega sveta, iz katere vse izhaja in se ob koncu vanjo znova vrača. Ta temeljni princip, ki izpričuje sorodnost z drugimi ezoteričnimi tradicijami, preveva celotno Adelmino misel in je ključen za razumevanje posameznih aspektov njenega dela.<ref>Izjemna knjiga izjemne Adelme von Vay (Zdenko Kodrič, Večer 30.11.2010)</ref>
 
==Paranormalne okoliščine nastanka knjige==
 
Nastajanja knjige Duh, sila, snov se Adelma pozneje spominja v svojih dnevniških zapiskih, kjer v zvezi s tem pravi: »In če samo pomislim, kako mi je bilo vse to dano! Stara sem bila 26 let, niti [[biblija|Biblije]] še nisem natančno prebrala, nobenega znanja nisem imela o kakršnem koli filozofskem, kaj šele kabalističnem delu. [[Kabala]], [[Pitagora]], [[Sokrat]], [[Platon]], [[Ennemoser]], vsa mistična dela so mi bila neznana. Takrat sem bila zelo nežna in trpeča. Sedela sem na postelji, pred sabo sem imela mizico in vse dopoldneve sem morala medianimično pisati, popolnoma mehansko, o napisanem nisem imela niti najmanjše predstave, moja roka pa je kar tako drsela s svinčnikom čez papir. Moj mož je sedel zraven mene, neprestano šilil svinčnike in mi potiskal nove liste papirja. Nastajali so trikotni liki, seštevki, računi, in se seštevali, vse mehansko, ne da bi jaz pri tem sploh lahko razmišljala, tako hitro je potekalo vse, dokler ni moja roka utrujena in izčrpana obstala. Po pisanju sem zmeraj občutila veliko lakoto, vstala sem, se skopala in si privoščila krepko kosilo z bordojskim vinom, vse po ukazu duhov. Kar sem tako – medianimično – napisala, je bilo zapisano v nenavadni vijugasti, za druge težko berljivi pisavi; da bi jo pripravila za tisk, sem napisano potem narekovala svojemu možu, kar je vzelo dvakrat toliko in še več časa. V 30 dneh je bila knjiga, takšna kot je, napisana do konca. Svetu smo jo predali popolnoma brez sprememb, natanko takšno, kot smo jo prejeli«.
 
Kmalu po izidu knjige si je začela Adelma dopisovati s Franzem Hoffmannom (1804–1881), profesorjem filozofije na univerzi v [[Würzburg|Würzburgu]] in dobrim prijateljem ter naslednikom znemenitega Franza von Baaderja (1765–1841). V zvezi s tem se Adelma v svojih dnevniških zapiskih spominja: »Prof. Hoffmannu je bilo nedojemljivo, kako sem lahko jaz, leta 1870 še mlado dekle, to knjigo napisala v tako kratkem času brez predpriprav, brez razmišljanja, vključno z liki in zakonom števil. Mislil je, da sem ženska, stara 70 let, vneta študentka kabale, Platona in Eckardtshausena. Ko sem mu nato pisala, da sem stara komaj 30 let in da nisem prebrala še nobenega filozofskega dela, temu skorajda ni mogel verjeti«. V obširni recenziji je Hofmann knjigo Duh, sila, snov označil za razodeto modrost, ki ne izhaja iz Adelme: »Če zdaj vzvišeni nad vsemi dvomi ugotovimo, da ta miselni svet ne izvira iz duha Adelme, potem imamo v teh oznanjenjih pred sabo neko vrsto teozofije ali filozofije iz onstranskega sveta duhov, in kar koli že o tem sodimo, temu spisu ne moremo oporekati globine, veličine, kako na določenih mestih pritegne, čistosti izražanja ter dostojne jedrnatosti jezika, pa četudi je simbolika števil človeškemu razumu nerazumljiva«. Vse skupaj je Hoffmann občudujoče komentiral z besedami: »Nemogoče si je predstavljati, da je ta veličastna koncepcija o stvarjenju sveta nastala v glavi neke ženske!«
 
Adelmina koncepcija sveta v knjigi Duh, sila, snov je izjemno ambiciozen miselni projekt, ki na osnovi konsekventno izpeljanih načel, podprtih z razvejanim zakonom števil in simboliko likov, v celovito shemo poveže Boga, vesolje in človeka. Že samo zaradi drznosti tega podjetja si Adelma zasluži posebno mesto v zgodovini filozofije in ezoterike na Slovenskem.