Gvelfi in gibelini: Razlika med redakcijama

Izraza '''gvelfi''' in '''gibelini''' izhajata iz poimenovanja dveh [[politična stranka|političnih strank]], ki sta se v [[12. stoletje|12. stoletju]] v [[NemčijaSveto rimsko cesarstvo|Nemčijicesarstvu]] opredelili ena za [[cesar]]ja in druga za [[rimskokatoliška Cerkev|katoliško Cerkev]].

[[Plemič]]i iz družine [[Hohenstaufen]] so se po smrti cesarja [[Henrik V. (Sveto rimsko cesarstvo)Nemški|Henrika V.]] ([[1125]]), ki ni zapustil nasledstva, potegovali za cesarsko krono, kar so tudi dosegli leta [[1138]] s [[Konrad III. (Sveto rimsko cesarstvo)|Konradom III.]] Iz [[ime]]naimena njihovega [[grad]]u ''Waiblingen'' v [[Švabska Jura|Švabski Juri]] izvira beseda '''gibelin'''. Nasprotovala jim je predvsem [[Bavarska|bavarska]] plemiška [[družina]] ''Welfen'' (odtod beseda '''gvelf'''). Gvelfi so bili [[avtonomist]]i in so branili pravico do [[samoodločanje|samoodločanja]], kar je v praksi pomenilo, da so si plemiči med seboj enakovredni in eden ne sme posegati v notranje zadeve drugega. [[Papež]]a so smatrali le kot somišljenika proti premoči nekaterih plemiških družin, kar pa ni niti spominjalo na kako obliko [[zaveznik|zavezništva]] ali celo podrejenosti.

Nasprotovanja med strankama so se hudo zaostrila, ko je prišlo do sporov v zvezi z nasledstvom, to je po letu [[1125]]. Ko je leta [[1152]] stopil na prestol cesarja [[Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti|Svetega rimskega cesarstva nemške narodnost]] [[Friderik Barbarossa|Friderik I. Hohenstaufen]] (bolje znan kot ''Barbarossa'' ali ''Rdečebradec''), so se gvelfi znašli v opoziciji. Po logiki »sovražnikov sovražnik je moj prijatelj« so se tedaj približali papeževim stališčem.

''Barbarossa'' se je zavedal nevarnosti papeževega vpliva na [[Italijani|italijanske]] [[mestna država|mestne države]], večina katerih se je bila otresla cesarjeve nadoblasti prav s pomočjo cerkve. Zato je bila njegova prva skrb, da utrdi svojo nadoblast v [[Italija|Italiji]], ki je bila v tistih časih popolnoma razkosana in v procesu [[politika|političnega]] razvoja, torej lahko dovzetna za zunanje posege. Friderik I. je pravilno razumel, da lahko s podpihovanjem že obstoječih nasprotij utrdi in razširi oblast cesarstva. Pod njegovim vladanjem se je spor med gvelfi in gibelini, ki je bil do tedaj zgolj interni problem germanskih dežel in popolnoma [[dinastija|dinastijskega]] značaja, preselil v italijanske kraje, kjer se je spremenil v borbo med pristaši cesarja in pristaši papeža.

V okviru posameznih italijanskih [[mesto|mest]] je bil boj med strankama zelo različen, saj je bil večinoma odvisen od odnosa, ki sta ga stranki imeli do predstavnikov komune in do meščanov samih. Tako se je dogajalo, da se je mesto opredelilo zdaj za eno zdaj za drugo stranko, a ne zaradi kakega političnega prepričanja, pač pa zato, ker je bil trenutni predstavnik stranke na kak način pripomogel k napredku mestne skupnosti. Politiki so se pa naglo vrstili. Z isto naglico so se spreminjala zavezništva z drugimi mesti, kar je privedlo do hudih sporov in celo bitk. Spor med [[Firence|Firencami]] in gibelinsko ligo [[Arezzo]] - [[Siena]] - [[Pistoia]] - [[Lucca]] - [[Pisa]] se je na primer zaključil s krvavo bitko pri kraju Montaperti leta [[1260]], kjer je za zmago gibelinov baje padlo več kot desettisoč mož iz vrst obeh strani. Za današnje razumevanje [[zgodovina|zgodovine]] so pa vse tragične posledice te bitke ([[izgnanec|izgon]]i, [[izobčenje|izobčenja]], [[begunec|begunci]], uničenja imetja) manj pomembne od dejstva, da so že leta [[1269]] prišli spet na oblast gvelfi, po prav tako krvavi bitki.