Van der Waalsova enačba stanja: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Peterlin (pogovor | prispevki)
škrbina
(ni razlike)

Redakcija: 14:31, 23. avgust 2004

Van der Waalsova enáčba [vanderválsova ~] je enačba stanja za tekočino, ki jo sestavljajo končno veliki delci, med katerimi deluje privlačna sila (npr. van der Waalsova sila). Leta 1873 jo je z modifikacijo splošne plinske enačbe izpeljal nizozemski fizik Johannes Diderik van der Waals. Enačba približno opisuje razmere v realnih tekočinah, tako da upošteva končno velikost molekul in privlak med njimi.

V splošnem jo zapišemo:

Pri tem je p tlak, V prostornina, T absolutna temperatura, m masa, M molska masa, R splošna plinska konstanta, A in B pa parametra enačbe. Pogosto enačbo zapišejo tudi za molski volumen (prostornino enega mola) plina:

Pri tem vpeljemo nove oznake

Snovne konstante a, b in R lahko izračunamo iz kritičnih lastnosti:

Parameter a se imenuje privlačnostni, parameter b pa odbojnostni parameter ali efektivni molski volumen. Čeprav ponuja van der Waalsova enačba bistveno boljši opis sistema od splošne plinske enačbe in napove kapljevinsko fazo, pa je ujemanje z eksperimentalnimi vrednostmi omejeno, posebej v območju na meji med fazama. Iz zgodovinskih razlogov van der Waalsove enačba ostaja kot zgled v učbenikih fizike, v praksi pa se ne uporablja več, saj novejše enačbe ob neznatno večji zapletenosti ponujajo dosti boljšo natančnost.