[[Apostol Jakob Veliki|Jakob]] je bil sin ribiča Zebedeja in Marije Salome, ki je s Petrom in [[Apostol Janez Evangelist|Janezom]] spremljal Jezusa v vrt na Oljski gori. Po Jezusovem vnebohodu je Jakob še naprej oznanjal evangelij. Po izročilu naj bi deloval v Jeruzalemu in Samariji. Drugo izročilo pa pripoveduje, da je odšel v Španijo in tam pridigal. Po ukazu Agripa I so ga leta 44, na velikonočni praznik, umorili z mečem. Jakob je bil prvi od apostolov, ki je pretrpel mučeniško smrt.
Okrog leta 70 naj bi njegove kosti prenesli na Sinaj, kjer so zanje postavili samostan svetega Jakoba (danes samostan sv. Katarine). V 8 stoletju so pred Saraceni njegove relikvije čudežno prenešene v Španijo in v Galiciji zgradili cerkev sv. Jakoba, ki je bila posvčena 25. julija 816. V njej so shranili dragocene relikvije.
Legenda pa pravi, da je leta 813 preprost pastir iz Galicije nad poljem opazi zvezdo, ki s svojo lučjo kaže na gomilo. Novice o nenavadnem dogodku kaj kmalu pridejo do škofa Teodomira. Ta ukaže naj se razišče mesto, na katerega je kazala zvezda, kar privede do odkritja marmornate grobnice. Teodomir, po božjem navdihu proglasi odkritje za ostanke apostola Jakoba.
