Marimba: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m pp skopirano
odstranjena avtorsko sporna vsebina (od novembra 2011)
Vrstica 1:
{{skopirano|url=http://aristel-marimba.com/sl/marimba}}
[[Slika:MarimbaGloriaAntiguena.jpg|thumb|Orkester z marimbo]]
'''Marimba''' je glasbilo, ki izhaja iz [[Afrika|afriške celine]]. Po izgledu je podobno [[ksilofon]]u, le da je večja, ima večji razpon tonov in posledično večje tipke. Spada med [[tolkalo|tolkala]].
Marimba je melodično tolkalo, ki ima ploščice razporejene podobno, kot so tipke na klavirju. Zvok proizvaja tako, da z palčkami, ki so obšite z volno, udarjamo po lesenih ploščicah. Vibrafon, ksilofon in drugi podobni inštrumenti spadajo v isto skupino, vendar ima vsak inštrument svoj, poseben zvok. Klasična petoktavna marimba je novejše glasbilo in si zato šele utira pot proti odru kot solističen ali orkestrski inštrument. Zvok marimbe pogosto slišimo v sodobni filmski glasbi. Ta inštrument je čedalje bolj prepoznaven, še posebej zaradi svojega toplega, mehkega in globokega lesenega zvoka in ker nanj lahko igramo več zvrsti glasbe – od baročne do jazza in etno glasbe. Od poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej je na voljo repertoar klasične glasbe za marimbo in do danes se je uveljavilo že mnogo kompozicij in skladateljev, ki pišejo za ta inštrument.
 
V različnih predelih Afrike, osrednje Amerike in stare Grčije, od koder izhaja izraz za ksilofon, so našli veliko marimbi podobnih inštrumentov. Ker pa so zapisi izvora uničeni, se ne da določiti, od kod izvirajo ti inštrumenti. Splošno sprejeto je, da se je sodobna marimba razvila iz njenih starodavnih predhodnikov iz Afrike, verjetno iz držav Zimbabve ali Mozambik. V Afriki so na marimbo igrali ob ritualih in praznovanjih, običajno v kombinaciji z bobni, petjem in plesom. Glasba je bila zelo ritmična in je vsebovala veliko ponavljajočih se vzorcev.
 
V 16. stoletju so sužnji pripeljali marimbo v Srednjo Ameriko in od takrat je marimba nacionalni inštrument v Gvatemali in južni Mehiki. Tam so na marimbo začeli igrati tradicionalno glasbo, ki so jo za ta novi inštrument morali malce prilagoditi. Trije ali štirje glasbeniki so igrali na zelo veliko marimbo in so tako, skupaj z bobni in basom, tvorili ansambel. To glasbo lahko slišimo še danes na ulicah in v restavracijah v Gvatemali. Ker je Gvatemala zelo blizu Združenim državam Amerike, je bilo le vprašanje časa, kdaj bodo zahodni glasbeniki slišali tovrstno glasbo in jo začeli igrati tudi sami. To se je zgodilo na začetku 20. stoletja, ko je imela skupina marimbistov bratov Hurtado iz Mehike turnejo po ZDA.
 
Takrat je J.C. Deagan prvič slišal marimbo in se odločil proizvajati marimbe za trg. Prvo je izdelal leta 1918. V tem času je bila marimba predstavljena širši publiki, igrali pa so predvsem jazz in druge žanre popularne glasbe. Še vedno pa so marimbo jemali kot malo večji ksilofon in šele v drugi polovici dvajsetega stoletja se je na marimbo začelo igrati tudi klasično glasbo.
 
Petoktavno koncertno marimbo kot jo poznamo danes, so izdelali inženirji pri Yamahi ter virtuozinja na marimbi Keiko Abe. Leta 1968 je prva odigrala celoten recital resne glasbe na marimbi. Različni skladatelji so pisali glasbo zanjo, Keiko Abe pa je dokazala, da se lahko na marimbo izvaja tudi klasična glasba. Kljub temu pa je marimba potrebovala še veliko tehničnih izboljšav, saj je imela premajhen obseg in ni bila uglašena na višje harmonične tone. Po skoraj dveh desetletjih sodelovanja z Yamaho, leta 1988, je bila izdelana prva petoktavna marimba.
 
Od takrat različni proizvajalci v Evropi in Ameriki izdelujejo koncertne marimbe. Na začetku 21. stoletja so marimbo začeli poučevati na večini glasbenih šol, učenci pa se morajo poleg marimbe učiti igrati še na ostala tolkala. V zadnjem času pa nekatere univerze že ponujajo specializiran študij igranja na marimbo.
 
== Zunanje povezave ==