Heksameter: Razlika med redakcijama

 

V tem tipu je nastala le ena pesem in sicer ena varianta Prešernove V slovo Matija Čopa. Njegova specifika je, da je spondej narejen iz dveh naglašenih zlogov, ki pripadata dvem besedam. Prešeren ta tip heksametra imenuje »mera po zgolih udarjih«, tj. zgolj po naglašenih zlogih. Kravar in Pretnar ga imenujeta tonski oz. naglasni heksameter, Bjelčevič pa strogi naglasni heksameter.

Tájati léd nàš šêle začnê se, pomlád je drugód že;

 

Stéšemo svój si čolníč nôv, z Bógom zroč'mò ga valôvom

(Prešeren: V spomin M. Čopa)

a) iz dveh naglašenih zlogov;

b) iz dveh zlogov, od katerih mora biti eden naglašen (vseeno kateri), med njima pa mora biti besedna meja (zloga pripadata različnima besedama).

Od drúgih mánjši in častèn mànj ród je slovénski

 

===Psevdokvantitativni heksameter===

 

Prvič se pojavi v 30-ih letih 19. stoletja v distihih in junaških heksametrih Jakoba Zupana in Mihe Kastelica, nato še pri Levstiku, Valjavcu, Stritarju in Cimpermanu. To je najpogostejši tip slovenskega heksametra, ki ga priporoča tudi Stritar. Tudi ta tip upošteva antična pravila substitucije daktilov s spondeji. T. i. Stritarjev ponarejeni spondej je tako narejen iz naglašenega zloga + besedne meje + naglašenega ali nenaglašenega zloga, v bistvu je to navaden trohej, ker besedno mejo ne moremo šteti za eno moro.

– – /– U U / – – / – –/ – UU – U

Čàs potéka in čàs je dràg; káj čákate, brátje

(Stritar, Dunajske elegije 6)

 

Tem tipu ne moremo določiti metrične sheme prvih štirih stopic, saj ni jasno kaj šteje za kratki in kaj za dolgi zlog. Pisali so ga v 17. in 18. stoletju - Čandek, Pohlin in Naglič, ko so pesniki in slovničarji bolj malo vedeli o dolžini in naglasu slovenskih besed. Pri Pohlinu so ikti naglašeni le v 50 %, vendar pa so lahko naglašeni celo šibki položaji.

– – / – – / – – / – U U/ –U U/ – U

Kájſèn glás? k'tir se skús vótle dolíne relſéga

(Pohlin, Wytestka pesem)

===Daktilsko-trohejski oz. naglasni heksameter===

Prvič ga zasledimo konec 17. stoletja v treh rokopisnih heksametrih Štefana Blaževiča, nato v sedmih heksametrih neznanega avtorja v Kraynski Grammatiki. V tej obliki so pisali tudi Mihelič, Vodnik, Vraz, Koseski, Trdina in Cimperman. Namesto ponarejenih spondejev so začeli uporabljati troheje. Ta tip ima malo omejitev, zato je zelo pogost.

– U / – UU / – U / – U U / – U U / – U

Čúla žvížgati mêč sem tvój iz pozónskiga hríba

(Koseski, Slovenija cesarju Ferdinandu)

 

Aleksander Bjelčevič: Slovenski heksameter do konca 19. stoletja. Słowiańska metryka porównawcza. 9, Heksametr: antyczne wzorce wiersza i strofy w literaturach słowiańskich (2011). 279-312.

Enciklopedija Slovenije, Zv. 4: Hac – Kare (1990). 11-12.

 

 

[[Kategorija:Književnost]]