Dedno pravo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
m Vrnitev sprememb uporabnika »212.5.208.196« (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika »KocjoBot«. |
||
Vrstica 1:
'''Dedno pravo''' ureja prehod premoženja umrlega na njegove pravne naslednike - [[dedič|dediče]] in [[volilojemnik|volilojemnike]].
Redoma se deduje po [[oporoka|oporoki]] (izjavi poslednje volje; tudi [[testament]]), ki jo je umrli (zapustnik) pripravil pred smrtjo. V kolikor ni veljavne oporoke, se deduje po pravilih zakona ([[zakonito dedovanje]]). Le, če dedičev ni oz. ti nočejo dedovati, preide premoženje umrlega (zapuščina) v last države.
Zapustnik lahko načeloma s svojim premoženjem prosto razpolaga ([[svoboda testiranja]]) - tako za časa življenja ali za primer smrti. Omejen pa je z zakonitim določilom o [[nujni delež|nujnem deležu]]: svojim potomcem (naravnim in posvojencem) ter staršem (tudi posvojiteljem) mora zapustiti določeni delež - nujni delež - ali pa jih [[razdedinjenje nujnega dediča|razrediniti]] po enem od zakonitih razlogov. Spori glede nujnega deleža so zelo pogosti, raztegnejo trajanje zapuščinskega postopka (leto do dve), medtem pa je promet z zapustnikovimi stvarmi, zlasti nepremičninami, moten.
== Splošno ==
Dedovanje je klasična veja prava; stara približno toliko, kot organizirana družba. Njen predmet je bil in še precej je življenskega pomena - prehod ''najpomembnejših stvari za življenje (takrat polja, živina, orožje, nakit) na potomce''. Prvo institucionalno (pravno) ureditev je zaslediti v Hammurabijevem zakoniku, zagotovo pa na Zakoniku sedmih plošč z začetka starega rima. Od takrat naprej je bilo dedovanje vedno zagotovljeno in je redno pripadlo najstarejšemu sinu.
Država (tj, oblast) se v dedovanje zaradi omenjene življenjske pomembnosti ni dosti vmeševala. Konec srednjega veka so sicer bili lovi na čarovnike/čarovnice: ni skrivnost, da so mnogi raje umrli na torturi inkvizicije, kot pa priznali - ker potem bi njihovo premoženje pripadlo Cerkvi, družini pa ne ostalo nič. Še večim se je zgodilo prav slednje. A »pustmo stanje« in poglejmo pravne vidike.
Dedno pravo spada med [[zasebno pravo]], ker je ureditev dedovanja v veliki meri prepuščena svobodni volji zapustnika (pri sestavi oporoke - svoboda testiranja oz. svoboda oporočnega razpolaganja) in potem dediča (ki lahko npr. prezadolženo dediščino zavrne). To je temeljno načelo dednega prava.
Kot že rečeno, deduje se po oporoki ali zakonu. Če obstaja veljavna oporoka, se deduje po njej. Če ne obstaja, se deduje po zakonu. Tretja stvar je nujno dedovanje: če se deduje po oporoki, pa ta nujnim dedičem ne prizna njihovega deleža, se po zakonu oporoka prilagoti tako, da ga dobijo.
== Posebno ==
Za dedovanje kmetijskih gospodarstev in denacionaliziranega premoženja veljata posebna zakona. Pri kmetijskih gospodarstvih je posebnost nedelitev kmetije, pri denacionaliziranem premoženju pa drugačna določitev dedičev in nov postopek.
== Dedič ==
Dedič je oseba, ki vstopi v pravni položaj zapustnika - v vse njegove pravice ali obveznosti. Sledje je problematično, če je bil zapustnik prezadolžen. Še bolj problematično je, če je dedičev več in je treba dediščino še razdeliti. V vmesnem času se imenuje skrbnika zapuščine, ki je praviloma eden od dedičev oz. oseba, ki je živela skupaj z zapustnikom.
=== Oporočni dedič ===
Praviloma dediča zapustnik določi z [[oporoka|oporoko]], v kateri zapiše, da ''naj ta in ta oseba (dedič) deduje njegovo premoženje ali njegov ustrezni del (npr. polovico)''. Dedič mora preživeti zapustnika (normalno), ne sme biti dedno nevreden ali razdedinjen, in ne sme se odpovedati dediščini. Vse to se redno zgodi in dedič deduje. Oporočni dedič je lahko kdorkoli - sorodnik, prijatelj ali kar nekdo.
=== Zakoniti dedič ===
Če zapustnik ne določi dedičev, se ti določijo po zakonu. In sicer po treh dednih redih:
* prvi dedni red: potomci zapustnika in njegov zakonec; dedujejo po enakih delih (primer: 2 sinova in vdova: vsak 1/3)
* drugi dedni red: starši zapustnika in zapustnikov zakonec; dedujejo starša vsak 1/4, zakonec preostalo 1/2.
* tretji dedni red: stari starši zapustnika; dedujejo vsak 1/4.
Se pravi, zakon smatra, da če zapustnik ne določi drugače, naj dedujejo njegovi najožji potomci in zakonec. Ki se pogosto ne marajo več, zato določi točnejša pravila, kdo deduje in koliko.
Bistveno je, da '''bližji dedni red izključuje od dedovanja bolj oddaljenega'''. Če torej deduje zapustnikova hčera, ki je potomec (I. dedni red), lahko ob njej deduje le zapustnikova žena (isto I. dedni red), nikakor pa ne zapustnikovi starši, naj še tako hočejo. Tu nastopi tudi najbolj konfliktna situacija - če ni potomcev, ker npr. zapustnik umre mlad, žele starši po vsej sili izločiti preživelega zakonca od dedovanja.
Tu je še ena stvar: vstopna pravica, ki pripada potomcem dediča, ki bi lahko dedoval, vendar ne deduje. Primer: deduje se po I. zakonitem dednem redu. Zapustnica je zapustila sina in pa moža. Vendar, ker je sin dedno nevreden, namesto njega deduje njegov sin - se pravi zapustnikov vnuk. Vnuk vstopi v položaj očeta = sina od zapustnika. Vstop je možen v primeru, da dedič ne preživi zapustnika, da je dedno nevreden oz. razdedinjen, oz. če se odpove dediščini (a le v svojem imenu) -- in le pri zakonitem dedovanju. Pri oporočnem dedovanju vstopne pravice ni.
In še ena: če ena veja zakonitih dedičev ne deduje (iz kateregakoli razloga), prirase njen delež k eni od drugih.
=== Če dedičev ni, preide dediščina v last države ===
Samo in edino v primeru, da dedičev ni, preide dediščina v last države. Država formalno ni dedič, je pa v praktično enakem pravnem položaju kot dedič.
Dedičev ni, če:
* jih sploh ni;
* niso znani in se ne oglasijo na oklic;
* so znani, vendar
** so vsi dedno nevredni po samem zakonu;
** zapustnik z oporoko vse dediče razdedini v skladu z zakonitim razlogom;
** se vsi odpovejo dediščini.
== Volilojemnik ==
Volilo je manj znano in tudi redkejše oporočno naklonilo. Gre za vsako stvar, ki jo zapustnik nameni neki osebi, za katero hkrati ne določi, da naj bo dedič. Se pravi, če pokonjni stric nečaku nameni le Toyoto RAV4, je to volilo in nečaj je volilojemnik.
Volilojemnik mora prav tako preživeti zapustnika in biti dedno vreden in ne razdedinjen. Ni pa dedič, zato ne dobi deleža na zapuščini in s tem tudi ne deleža obveznosti zapustnika. Svoje volilo mora terjati od dedičev (damnacijsko volilo); ne postane kar lastnik.
== Nujni dedič ==
Je dedič, ki mu po zakonu pripada nujni delež in zato trdi, da po oporoki ni dobil svojega nujnega deleža. Lahko, da po oporoki sploh ne dobi nič, lahko da premalo. Zato se odloči, da pred sodiščem uveljavlja svoj nujni delež, bodisi že v zapuščinskem postopku, bodisi kasneje, z dediščinsko tožbo.
Nujni dedič je lahko le zakoniti dedič I. ali II. dednega reda (potomci, zakonec, starši), ki bi bil dedoval, če bi se dedovalo po zakonu. Spomnimo: če bi dedovali potomci, so starši izključeni od dedovanja.
Nujni delež je polovico zakonitega, se pravi, odvisen od števila dedičev, ki bi v primeru zakonitega dedovanja dedovali.
== Postopek pri dedovanju ==
Ob smrti zapustnika se po samem zakonu ovede zapuščinski postopek. Popiše se zapustnikovo premoženje , pokliče dediče in opravi glavno obravnavo, na kateri se odloči o delitvi zapuščine. Odloči se s sklepom o dedovanju.
Oseba, ki trdi, da je bila oškodovana v dedni pravici, lahko po pravnomočnem zapuščinskem postopku vloži dediščinsko tožbo.
[[Kategorija:Pravo]]
| |||