'''Proza''' je izrazna oblika v [[besedni jezik|besedni komunikaciji]], za katero je za razliko od poezije značilno [[besedilo]] v nevezani besedi in katere osnovna enota je [[stavek]]. V prozi je večina vsakdanje [[komunikacija|komunikacije]], [[publicistika|publicistike]], strokovnostrokovnega spisjespisja in [[leposlovje|leposlovja]].
[[Slika:Old book bindings.jpg|thumb|right|200px|Knjige z različnimi proznimi besedili.]]
==Razvoj==
Besedila so bila prvotno v vezani obliki ([[poezija]]), saj so si jih ljudje lažje zapomnili, šele nato so nastala besedila v nevezani obliki (proza). Beseda »proza« je prevzeta iz [[latinščina|latinščine]], kjer je označevala neposreden, enostaven, naraven in neolepšan govor. Prva prozna besedila so se pojavila v [[Antična Grčija|antični Grčiji]]. Avtorji teh zapisov so bili [[Heraklit|Heraklit]], [[Demokrit|Demokrit]], [[Hipokrat|Hipokrat]], Ksenofon[[Ksenofont|Ksenofont]]. KsenofonKsenofont je za razliko od ostalih pisal umetniško prozo, prav tako je umetniško prozo pisal tudi [[Platon|Platon]] (dialogi, govori), ki je bil v tem še boljši. Z nastankom poznoantičnega [[roman|romana]], je proza prodrla še v epske zvrsti [[književnost|književnosti]]. Proza se je nato razvijala in uveljavljala tudi na področju javnega govorništva ([[Cicero|Cicero]]). Nastale so različne vrste [[ep|epov]] in [[roman|romanov]]. V obdobju [[renesansa|renesanse]] in [[barok|baroka]] je proza spet težila k poročanju in [[retorika|retoriki]], nastajala pa so tudi dela kot je [[Giovanni Boccaccio|Boccacciev]] ''[[Dekameron|Dekameron]]''. Pisanje romanov se je razcvetelo po [[Miguel de Cervantes|Cervantesovem]] romanu ''[[Don Kihot|Don Kihot]]''. V 18. in 19. stoletju so se uveljavile še druge oblike: [[novela]], pripoved, [[kratka zgodba]], memoarska proza, drama. Prozna dela so naraščala, vendar vseeno niso presegla števila del v [[poezija|poeziji]].
