Slavko Grum: Razlika med redakcijama

Med študijem na Dunaju se je navdušil za [[gledališče]] in [[kino]], fasciniral ga je predvsem patetični in sentimentalni [[manirizem]] tedanjega zvezdnika nemega filma [[Conrad Veidt|Conrada Veidta]]. Leta 1921 je zasnoval drame [[Pierrot in Pierrette]], [[Neusmiljeni odrešenik]] in [[Trudni zastori]]. Istega leta se je seznanil s [[Sigmund Freud|Freudom]], ki je zelo vplival na njegova nadaljnja dela. Leta 1922 ga je prevzela melanholična, dekadentna in morbidna igra [[Alexander Moissi|Alexandra Moissija]] v uprizoritvi [[Henrik Ibsen|Ibsenovih]] [[Strahovi (Ibsen)|Strahov]]. Med počitnicami leta 1922 je pripravil amatersko uprizoritev [[Anton Funtek|Funtkove]] ''[[Tekma (Anton Funtek)|Tekme]]'', nato pa naslednjega leta še [[Ivan Cankar|Cankarjevo]] ''[[Lepo Vido]]'' ter [[August Strindberg|Strindbergovo]] ''[[Gospodična Julija|Gospodično Julijo]]''. Obdobje zrelega pisateljevanja traja 1925—1929. Večinoma ni objavljal v revijah, ampak na mnogo manj uglednem mestu, v dnevniku [[Jutro (časnik)|Jutro]]. Prevajali so ga [[Češka|Čehi]] in [[Slovaška|Slovaki]]. Do leta 1928 je bilo v tuje jezike prevedenih devet [[Črtica (književnost)|črtic]]. Naslednji umetnik, ki ga je prevzel, je bil režiser [[Alexander Tairov]], in sicer v uprizoritvi [[Oscar Wilde|Wildeove]] [[Saloma|Salome]]. Leta 1927 je objavil dramski prizor ''Upornik'' in napravil izbor objavljenih [[Črtica (književnost)|črtic]] z naslovom ''Beli azil'', ki naj bi ga natisnili Tiskovna zadruga in slovaška založba Slovenský východ, vendar do natisa navsezadnje ni prišlo. 1928 je v kinu Matica predaval o seksualni vzgoji mladine, kjer je razložil [[Sigmund Freud|Freudovo]] teorijo in predavanje tudi objavil. Istega leta je objavil svoje najbolj znano delo, dramo [[Dogodek v mestu Gogi]], za katero je v Beogradu prejel drugo nagrado s področja dramatike. Uprizorjena je bila tri leta kasneje v mariborskem [[SNG Maribor|Narodnem gledališču]] in nato še v ljubljanskem. [[Dogodek v mestu Gogi]] in z njo Slavka Gruma uvrščamo med [[slovenski|slovenske]] [[slovenski klasiki|klasike]]. Sledile so razprave, med drugim psihoanalitični tekst ''Samomor''. Zasnoval je izbor zbirke črtic z naslovom ''Izgubljeni sin''. Do konca življenja je napisal samo še pripovedna spisa ''Beg v onstran'' in ''Beg iz življenja'' ter [[Novela (književnost)|novelo]] ''Deček in blaznik'' in poljudnoznastveni spis ''Resnica o alkoholu''. Njegovo zapuščino, ki obsega najpomembnejša Grumova literarna dela, je podarila [[Olga Hlede]], hranijo pa jo v [[Knjižnica Mirana Jarca|Knjižnici Mirana Jarca]] v [[Novo mesto|Novem mestu]].