Rudolf Maister: Razlika med redakcijama

'''Rudolf Maister-Vojanov''' [rúdolf máister-vojánov], [[Slovenci|slovenski]] [[pesnik]], [[general]] in, [[borec]] za [[severna meja|severno mejo]], * [[29. marec]] [[1874]], [[Kamnik]], † [[26. julij]] [[1934]], [[Unec]] pri [[Rakek]]u.

Družinske korenine [[general]]a Maistra segajo po materini strani na [[Dolenjska|Dolenjsko]], po očetovi na [[Štajerska|Štajersko]]. Staršem, materi Frančiški, roj. Tomšič, in očetu Francu, so se rodili trije sinovi: Artur (1868), Ernest (1871) in kot najmlajši Rudolf. Ko je dopolnil tri leta, mu je umrl oče. [[osnovna šola|Osnovno šolo]] je obiskoval najprej v [[Mengeš|Mengšu]], nato pa v [[Kranj]]u. Bil je odličen učenec. Leta 1885 je začel obiskovati kranjsko nižjo [[gimnazija|gimnazijo]] in jo končal leta 1890.

Po očetovi smrti je za mladega Rudolfa skrbel stric Lovrenc. Ves čas šolanja ga je navduševal za vojaški poklic. Ker je bila Rudolfu uniforma že domača (oče je bil [[financar]], brat pa železniški [[uradnik]]) in ker se je zavedal, da bo moral zaradi očetove prezgodnje smrti sam poskrbeti zase, se je odločil za poklic [[vojak]]a. Njegove intelektualne sposobnosti in tudi izjemne športne lastnosti (bil je [[telovadec]], [[sabljač]], [[plavalec]], [[smučar]]) so mu omogočile strmo pot napredovanja na različnih [[vojaška šola|vojaških šolah]] in službenih mestih. Rudolfova mati je izhajala iz ugledne, narodno zavedne [[Trebnje|trebanjske]] družine. Na stara leta se je preselila na [[Unec]] pri [[Rakek]]u k sestri Matildi, ki je bila [[pesnik|pesnica]] in pripovednica., Veliko svojih [[poezija|pesmi]] je tudi objavila. Sicersicer pa je bila priznana narodna delavka in predsednica [[Ciril-Metodova družba|Ciril-Metodove družbe]] na Rakeku.

Leta 1894 je Rudolf Maister na [[Dunaj]]u končal [[domobranstvo|domobransko]] [[kadetnica|kadetnico]] in bil imenovan za [[kadet]]a ter naslovnega vodjo čete. Po opravljeni kadetnici so ga vključili v domobranski bataljon v [[Ljubljana|Ljubljani]], 1. oktobra 1894 pa v [[pehotne enote|pehotni]] polk v [[Celovec|Celovcu]]. 1. novembra 1895 je bil imenovan za [[poročnik]]a. Med temMedtem je v Ljubljani obiskoval jezdarskojahalno šolo za pehotne častnike in jo tudi uspešno končal.

1. novembra 1908 so Maistra kazensko premestili v [[Przemysl]] v [[Galicija|Galiciji]] in ga vključili v [[18. domobranski polk (AOM)|18. domobranski polk]]. Leta 1910 je zaradi odločno izpeljanih vojaških vaj postal poveljnik 7. bojne čete, nato pa poveljnik [[podčastniška šola|podčastniške šole]]. Na napornih vojaških vajah je zbolel za močno [[pljučnica|pljučnico]], zato so ga poslali na zdravljenje v [[Dalmacija|Dalmacijo]] in v [[zdravilišče]] blizu [[Kairo|Kaira]] v [[Egipt|Egiptu]]. Po okrevanju so Maistra leta 1913 premestili v [[črna vojska|črno vojsko]], postal je poveljnik izpostave v [[Celje|Celju]].

Med vojaškim službovanjem se je poročil z Marico Stergarjevo, hčerko znanega ljubljanskega zdravnika. S svojimZ znanjem [[francoščina|francoščine]] je pomagala možu pri pogovorih s častniki [[antanta|antante]] v Mariboru. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj (1905) in Borut (1908). Sin Hrvoj je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, pozneje pa je končal ekonomsko univerzo na Dunaju. Sin Borut je končal realko in postal gradbeni inženir.

7. decembra 1914 so premestili Maistra v [[Maribor]] in mu določili mesto referenta pri okrožnem poveljstvu črne vojske v Mariboru. 21. junija 1916 je postal začasni poveljnik okrožnega poveljstva črne vojske v Mariboru. Zaradi ovadbe [[Nemci|nemških]] [[nacionalist]]ov so ga 8. marca 1917 premestili v [[Gradec]],; tam je bil povišan v [[major]]ja. Vrnil se je v Maribor, kjer so ga 1. julija 1917 imenovali za stalnega poveljnika črne vojske številka 26. Tu je ostal do razpada [[monarhija|monarhije]].

[[30. oktober|30. oktobra]] [[1918]] je mariborski nemški občinski svet razglasil Maribor z okolico za del [[Nemškanemška Avstrija|Nemškenemške Avstrije]]. [[1. november|1. novembra]] [[1918]] je major Rudolf Maister v [[vojašnica|vojašnici]] ''[[26. strelski polk (AOM)|26. strelskega polka]]'' v [[Melj]]u pred mestnim poveljnikom podpolkovnikom [[Anton Holik|Antonom Holikom]] in zbranimi častniki odločno izjavil: »Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje [[vlada|vlade]] [[vojaško poveljstvo]] nad mestom in vso [[Štajerska (pokrajina)|Spodnjo Štajersko]].« Po sestanku je zbranim slovenskim vojakom in častnikom razložil, da je prevzel vrhovno poveljstvo v mestu, in jih prosil, naj ostanejo z njim, ker jih nova država potrebuje. Še tisti dan so bile vse vojašnice in drugi pomembni objekti ter mesto Maribor pod Maistrovo [[vojaška oblast|vojaško oblastjo]].

TudiUpravo Narodnina svetslovenskem Štajerskem je prevzel upravoNarodni na slovenskem Štajerskemsvet, majorju Rudolfu Maistru pa je podelil naziv [[general]]. Presenečeni Nemci so si kmalu opomogli in so od Narodnega sveta ter generala Maistra izsilili ustanovitev varnostne straže. 3. novembra 1918 je nastala ''[[zelena garda]]'' ali t. i. ''Schutzwehr.'' General Maister se je odločil za vojaški ukrep. 9. novembra 1918 je razglasil [[mobilizacija|mobilizacijo]]. Temu so nasprotovali Nemci, pa tudi narodna vlada v Ljubljani. Slovenski fantje so se odzvali klicu generala Maistra, zelo veliko jih je prišlo iz [[Slovenske gorice|Slovenskih goric]]. V nekaj tednih je Maister zbral vojsko približno 4000 mož.

20. novembra 1918 so ustanovili ''[[mariborski pešpolk]]''. Z njim je nastala prva [[slovenska vojska (1918-19)|redna slovenska vojska]] s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem. 23. novembra 1918 je ob 4. uri zjutraj Maister prehitel Nemce in razorožil zeleno gardo. 27. novembra 1918 so Maistrove enote zasedle [[Špilje]], nato pa še [[Radgona|Radgono]], [[Cmurek]], [[Lučane]], [[Radlje]] (Marenberg) in [[Muta|Muto]]. Malgajeva skupina iz [[Celje|Celja]] je zasedla [[Mežiška dolina|Mežiško dolino]], nato pa [[Pliberk]] in [[Velikovec]]. Enota iz Ljubljane je zasedla [[Dravograd]], [[Labot]] in [[Šentpavel]]. Vojaška akcija je potekala skladno s pogodbo, ki sta jo [[27. november|27. novembra]] 1918 podpisala [[polkovnik]] [[Rudolf Passy]] in general Rudolf Maister. Ta je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji, od Radgone do [[Šmohor]]ja pri [[Beljak]]u. Te pogodbe nista priznali deželni vladi [[Štajerska|Štajerske]] in [[Koroška (zvezna dežela)|Koroške]], pa tudi [[Narodna vlada]] v [[Ljubljana|Ljubljani]] ne. 14. januarja 1919 je prišlo do bojev štajerskega obmejnega poveljstva pri Lučanah, 4. februarja 1919 pa v Radgoni. [[13. februar]]ja je bilo podpisano [[premirje]].

Na Uncu pri Rakeku je generala Maistra zadela kap, za njenimi posledicami pa je 26. julija 1934 umrl. Ob prevozu njegovih posmrtnih ostankov z Unca v [[Maribor]] se mu je v [[Ljubljana|Ljubljani]] in [[Celje|Celju]] poklonila velika množica ljudi. V [[Maribor]]u so pripravili mrtvaški oder v veži mestnega [[magistrat]]a, kjer so se od njega poslovili tisoči Mariborčanov in okoliških prebivalcev. [[28. julij]]a 1934 so [[general|generala]] Maistra z velikimi častmi pokopali na pobreškem pokopališču v Mariboru, kjer je še danes njegov grob. Pogrebni sprevod je odšel z Glavnega trga čez Stari most, po Tržaški in Pobreški cesti do pobreškega pokopališča.

Kot pesnik se je udejstvoval že zelo zgodaj. V 4. razredu gimnazije v Kranju je bil ustanovitelj in urednik dijaškega lista ''InternosInter nos'', v 5. razredu pa je svoje pesmi objavljal v ljubljanski ''Večernici''. Kasneje je objavljal vV reviji Vesna je objavljal pod psevdonimom Vuk Slavič, nato pa še pod imenom Vojanov med drugim tudi priv [[Ljubljanski zvon | Ljubljanskemu zvonu]] in [[Slovenski narod | Slovenskemu narodu]].

Bil je zunanji član [[Zadruga|Zadruge]], gimnazijskega skrivnega društva, katerega člani so bili tudi glavni pisci moderne – [[Ivan Cankar]], [[Oton Župančič]], [[Dragotin Kette]] in [[Josip Murn Aleksandrov]]. Čeprav je bil že od ustanovitve društva v kadetnici na [[Dunaj|Dunaju]], jim je svoje pesmi pošiljal v presojo.

* ''[[Poezije (Maister)|Poezije]]'' ([[1904]]) {{COBISS|ID=123051264}}

* ''[[Kitica mojih]]'' ([[1929]]) {{COBISS|ID=123051776}}

Tudi to pesniškoPesniško zbirko je razdelil na štiri sklope: ''Nazaj pa jih ni'' (pesmi iz vojnih časov), ''O, jaz ne spim'' (pesmi o izgubljeni [[Koroška|Koroški]] in [[Primorska|Primorski]]), ''Oj, ti naša zemlja sveta'' (pesniške upodobitve nekaterih slovenskih dežel), zadnjiv zadnjem pa povezujeso štiri pripovedne pesmi.

Rudolf Maister je bil ljubliteljski slikar. Upodabljal je predvsem pokrajine v oljni tehniki. Ni znano, kje je črpal svoje slikarsko znanje, bil pa je dober prijatelj [[Rihard Jakopič|Riharda Jakopiča]], kasneje tudi [[Matija Jama|Matije Jame]] in [[Matej Sternen|Mateja Sternena]].

Rudolf Maister je bil strasten ljubitelj knjig in lastnik ene največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem. V veliki večini je zbiral samo slovenske knjige in časopisje, ki jih je iskal po župniščih, šolah, pri premožnejših kmetih, po knjigarnah in starinarnicah. Po generalovi smrti je knjižnica prešla v last njegovih sinov, Hrvoja in Boruta. Medmed [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] je bila zaplenjena s strani nemškega [[rajh]]a, vendar so pozneje po posredovanju [[Oton Župančič|Otona Župančiča]] lastnino nad njolast zahtevale italijanske [[okupacija|okupacijske]] oblasti. Po vojni so bile knjige prepeljane v [[Maribor]]. Danes celotno knjižnoKnjižno zbirko hrani [[Univerzitetna knjižnica Maribor]].

*Aleš Arih: Spomenik Maistru – velikanu naše zgodovine in prelomni čas 1990. ''Slovenska vojska'', oktober 2000. 15.

*Bruno Hartman: ''Rudolf Maister''. Ljubljana: Partizanska knjiga v Ljubljani, 1989 (Znameniti Slovenci).