Mila Kačič: Razlika med redakcijama

== Življenje ==

Mila Kačič se je rodila kot nezakonski otrok siromašne otroške vzgojiteljice Ljudmile Kačič in premožnega privatnika iz Ljubljane Herberta Mahra. Njuni zvezi so zaradi stanovske razlike nasprotovali njegovi starši, ki so nekajmesečno Milo dali v rejo zakoncema Kovačič, kjer ji zaradi revščine ni bilo lahko. Po končani osnovni šoli je obiskovala meščansko šolo. S počitniškim delom si je prislužila za knjige in šolske potrebščine. Študirala je solopetje in dramsko igro na Državnem konservatoriju v Ljubljani in opravila štiri semestre na [[AGRFT]]. Njena velika ljubezen je bil kipar [[Jakob Savinšek]], s katerim je imela edinega sina Davida.

 

==Gledališče, opera in film==

Z igranjem je pričela na amaterskih odrih pri šestnajstih letih, leto pozneje je bila sprejeta v radijsko igralsko družino. Po končanem študiju je leta 1941 postala članica opernega zbora v ljubljanski Operi, kjer je do osvoboditve (1945) v štirih sezonah sodelovala pri 42 uprizoritvah. Od 1945 do upokojitve 1970 je bila članica Drame SNG v Ljubljani, kjer je dala življenje več kot sto dvajsetim likom. Kot igralka je veljala za komedijantko in le dvakrat naj bi dobila vlogo, ki si jo je zares želela – ''Dorina'' v [[Tartuffe|Tartuffu]] in ''Eva'' v [[Miroslav Krleža|Vučjaku]]. Nepozabna je bila kot ''Štacunarka'' in ''Županja'' v [[Ivan Cankar|Pohujšanju v dolini Šentflorjanski]], ''Tona'' v [[Fran Saleški Finžgar|Razvalini življenja]], ''Akulina'' v [[Tolstoj|Moči teme]], ''Poglavarjeva žena'' v [[Gogolj|Revizorju]], ''Dojka'' v [[Romeo in Julija|Romeu in Juliji]],itd. Svojstven pečat je Kačičeva dala tudi slovenskemu filmu in televiziji. Njena prva filmska vloga je bila ''Poštarica'' v [[Vesna (film)|Vesni]], nastopila je tudi v: [[František Čap|Naš avto]], [[Ne čakaj na maj|Ne čakaj na maj]], [[France Štiglic|Svet na Kajžarju]], [[Butnstena|Butnstena]] itn. Za vlogo v [[Jože Bevc|To so gadje]] je leta 1978 dobila zlato areno na filmskem festivalu v Pulju, za vlogo ''Matere'' v filmu [[Boris Cavazza|Kormoran]] pa so ji leta 1986 na Tednu domačega filma v Celju podelili priznanje igralka leta. Leta 1994 ji je [[Združenje dramskih umetnikov Slovenije|Združenje dramskih umetnikov Slovenije]] podelilo priznanje za življenjsko delo. O tem, kako vsestransko priljubljena je bila tudi zunaj gledaliških krogov, pa pričata naziv [[Slovenka leta|Slovenka leta]],<ref>[http://www.slovenkaleta.si/Arhiv/Slovenka-leta-1994/Mila-Kacic.html Slovenkaleta.si - Mila Kačič]</ref> ki so ji ga leta [[1994]] podelili bralci revije Jana, in listina o imenovanju za [[Častni meščani Ljubljane|častno meščanko Ljubljane]] iz leta 1998.

 

==Literarno delo==

Svojo prvo pesem je Kačičeva napisala pri šestnajstih. V intervjuju za Našo ženo je povedala, da je začela pisati zato, ker je bila v svojem igralskem poklicu nepotešena. V gledališču namreč skoraj nikoli ni igrala ljubezenskih vlog, ker pa je bila čustev polna in jih ni mogla nikjer izpovedati, se je zatekla k poeziji. V zgodnji mladosti se je navduševala nad [[Oton Župančič|Župančičevo]] zvočno liriko in [[Ivan Cankar|Cankarjevimi]] črticami. Pesmi [[Anton Gradnik|Antona Gradnika]] ([[Anton Gradnik|Večerne samote]]) so jo spodbudile k odkriti izpovedi lastne življenjske zgodbe, očitala pa mu je neumnost, da bi moški pisal o tistem, kar doživljajo ženske. Od tujih avtorjev je najraje prebirala kitajsko liriko in [[Federico Garcia Lorca|Lorco]]. K pisanju poezije so jo spodbujali njen življenjski sopotnik, [[Jakob Savinšek|Jakob Savinšek]], [[Edvard Kocbek|Edvard Kocbek]], [[Jože Vidmar|Jože Vidmar]]. <br>[[Tone Pavček|Tone Pavček]] je njeno poezijo označil takole: »Iz njenih pesmi žari žerjavica v telesu, trepeta ljubezen, ki je v vseh stvareh, ki se morajo iz ljubezni dati in iz ljubezni jemljejo, v sebi nosi gnezdo bolečine, zapuščenosti in grozo smrti, a bolj kot to jo čez vse zaznamuje mila otožnost zrenja na vse, kar je in ni minulo, kakor resnična pobožnost žene, ki sta ji pesem in življenje milost.« <br>Njeno pesniško delo sicer ni obsežno, je pa pretresljivo, ker se v njeni poeziji prepletajo trije temeljni motivi: ljubezen do dragega moškega, senca smrti in materinstvo. Njena poezija je poezija krhke, sanjave, od ljubezni in hrepenenja zaznamovane ženske, povsem predane svojima najdražjima moškima – ljubimcu in kasneje sinu. Ljubezenska lirika je odsev njenega notranjega doživljanja, izpovedanega na čist in iskren način. Ne išče novih pesniških figur, ostaja le zvesta srcu in lastni izpovedi. Leta 1962 je bila s pesmijo ''Resignacija'' predstavljena v Antologiji moderne jugoslovanske poezije kot edina avtorica slovenskega dela zbirke. Nekaj njenih pesmi je prevedenih v angleščino in predstavljenih v antologiji Parnassus of a small Nation. Del njene pesmi ''Ko bom umrla'' je natisnjen v svetovni knjigi aforizmov. Leta 1985 je prejela nagrado italijanske Akademije za umetnost in poezijo, zlata ogrlica. Njene pesmi so izšle v sedmih pesniških zbirkah.

 

==Bibliografija==

* Skoz pomladni dež bom šla, 2005 {{COBISS|ID=253144320}}

* Prigodice (zbirka 140 pesmi in 5 proznih besedil izdana kot 147. zvezek v Knjižnici MGL)

 

== Glej tudi ==

* [[seznam slovenskih pesnikov]]

* [[seznam slovenskih igralcev]]

 

== Zunanje povezave ==

* {{opombe}}

* {{dlib|ime=Mila Kačič}}

 

== Literatura in viri ==