|
'''Knafljeva ustanova''' ({{jezik-de|Lucas Knaffel'sche Privatstiftung}}) je zasebna štipendijska [[ustanova]] s sedežem na [[Dunaj]]u, ki deluje od leta [[1676]].
[[Luka Knafelj]] (1621-1671) se je rodil v [[Ribnica|Ribnici]] na [[Dolenjska|Dolenjskem]]. Šolal se je v [[Stična|Stični]] pri [[cistercijani|cistercijanskih]] [[redovnik]]ih, na [[Klasična gimnazija v Ljubljani|jezuitski gimnaziji]] in [[licej]]u v [[Ljubljana|Ljubljani]], študij [[teologija|teologije]] pa je končal na [[Dunaj]]u. Leta [[1651]] je postal duhovnik v dunajski dvorni bolnišnici, in sedem let pozneje pa [[župnik]] v bogati župniji [[Groβ Ruβbach]], nedaleč od Dunaja, kjer je ostal do svoje smrti. Skoraj vse svoje premoženje je zapustil v korist dijakov izs [[Kranjska|Kranjske]].
Leta 1676, pet let po smrti Luke Knaflja, je njegov prijatelj in kranjski rojak [[Jurij Wohiniz|Jurij Bohinc]] (Georgius Wohinz) sestavil ustanovitveno listino Knafljeve ustanove in od tedaj naprej so izbrani, na Kranjskem rojeni dijaki, redno prejemali denarno podporo. Bohinc je bil Knafljev vrstnik, verjetno doma iz [[Smokuč]]a na [[Gorenjska|Gorenjskem]]. Zabeleženo je nadalje, da je bil leta [[1633]] učenec ljubljanske jezuitske gimnazije. Glavni vir finančnih dohodkov je prinašala hiša, ki jo je župnik Knafelj kupil v samem središču Dunaja.
Lepo ohranjeni izvirnik ustanovitvene listine, napisan na [[pergament]]u velikosti 75 ×X 65 cm, je shranjen v univerzitetnem [[arhiv]]u [[Univerza na Dunaju|dunajske univerze]]. Sestavil in podpisal ga je: »''Georg Wohiniz AA. LL. Philosophiae ac V. J. Doctor, Hoff- und Gerichts-Advocat, Codicis: professor [[ordinarius]], Wiennerischen Bistumbs Consistorial Rath und derzeit einer löblichen uralten Wiennerischen Universitet Rector Magnificus''«.
DaljnovidnoDaljnovidna odločitev župnika Knaflja je omogočila, da se je v letih od 1676 do 1918 šolalo na Dunaju več sto pretežno revnih [[Seznam Knafljevih štipendistov|kranjskih dijakov]]. Štipendije so lahko dobili na Kranjskem rojeni mladeniči in mladenke, ki so želel študirati na dunajski univerzi [[pravo]], [[medicina|medicino]] ali [[filozofija|filozofijo]].
Štipendiranje Knafljeve ustanove se je v manjši meri nadaljevalo po [[prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]] v [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslaviji]], zamrlo po [[druga svetovna vojna|drugi]] in zopetspet zaživelo leta 2006 - ob 330 -letnici ustanovitve te častitljive štipendijske ustanove in 335 -letnici župnikove smrti župnika Luke Knaflja.
Za pravilno gospodarjenje Knafljeve štipendijske ustanove so skrbeli [[superintendenti]], ki so bili »po možnosti kranjske narodnosti«, kot je zapisano v ustanovitveni listini. Imenoval jih je univerzitetni [[konzistorij]] in v poznejših letih akademski [[senat]]. S skrbnim gospodarjenjem je ustanova povečala svoje premoženje in je ob koncu 19. stoletja po premoženju (več kot 300.000 [[goldinar|fl]]) in letnih dohodkih (več kot 10.000 fl) sodila med pet največjih dunajskih univerzitetnih ustanov. Tudi število [[štipendija|štipendij]] je od začetnih štirištirih naraslo na dvajset, pred letom 1918 pa celo na 39. V začetku je znašala 100 fl, do leta [[1894]] pa narasla naže 300 fl. Bila je tako visoka, da je pokrivala od 80 do 90 % življenjskih stroškov. Od leta [[1785]] do [[1918]] je poimensko znanih 922 [[štipendist]]ov, kar je povprečjepovprečno skoraj sedem štipendistov na leto. Podatki za prvih stoosem let, od 1676 do [[1784]] so pomanjkljivi, mogoče je predpostaviti od tri do štiri štipendije letno, kar znese nadaljnjih 324 do 432 podpirancev. Po tej oceni je Knafljeva ustanova vskozi teku stoletijstoletja pomagala 1250 do 1350 kranjskim študentom k univerzitetni izobrazbi. Znana so tudi imena vseh superintendentov, vsak je v povprečju opravljal svoje delo več kot 14 let.
Luka Knafelj je bil ostal vse življenje vsaj v svoji notranjosti povezan s Kranjsko, čeprav je večino časa preživel daleč proč od svoje rojstne dežele. Zapustil je skoraj vse svoje premoženje v korist dijakov izs Kranjskekranjske dežele in določil, da naj bosta prva štipendista njegov nečak Andrej Matevžek (Andreas Mattheuschiz), sin sestre, ter Jurij Bohinc, ml. (Georgius Wohinz), sin dunajskega rojaka in prijatelja. Daljnovidna odločitev župnika Knaflja je omogočila, da se je v naslednjih 250 letih na Dunaju šolalo okrog 1300 pretežno revnih kranjskih dijakov. Dunajski univerzi in superintendentom je uspelo izbirati resnično med najsposobnejšimi prosilci, saj je bil skozi stoletja osip med dijaki majhen, več kot tretjina študentov pa je v svojem poznejšem življenju doprinesla opazen delež k slovenski [[kultura|kulturni]] in [[politika|politični]] zgodovini.
Štipendije po končani [[prva svetovna vojna|prvi svetovni vojni]] in razpadu [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]] niso več podeljevali zaradi zmanjšanja števila študentov iz novo nastale Jugoslavije. [[Univerza v Ljubljani|Ljubljanska univerza]] si je kmalu po ustanovitvi leta 1919 in ponovno leta 1935 prizadevala, da bi Knafljevo ustanovo pridobila v svojo upravo. Poskusa se nista posrečila, čeprav je bila ustanova kot premoženje, ki naj bi po razpadu monarhije prešlo v slovenske roke, eksplicitno omenjena celo v [[Saintgermainska pogodba (1919)|senžermenski mirovni pogodbi]]. Po [[druga svetovna vojna|drugi svetovni vojni]] so pogajanja med republiko [[Avstrija|Avstrijo]] in [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|Jugoslavijo]] stekla ponovno in bila leta 1961 tudi uspešno zaključena. Knafljeva ustanova je bila podeljena dunajski univerzi samo v upravljanje in ne v last. Tako tudi ljubljanska univerza lahko premoženje le upravlja v skladu z določili ustanovitvene listine, ne more pa si ga prilastiti.
Ljubljanska univerza je od leta 1961 do sredine osemdesetosemdesetih let podeljevala nekaj skromnih štipendij za študij mlajših strokovnjakov na Dunaju, hkrati pa v Knafljevi hiši preuredila eno od stanovanj za svoje štipendiste in druge sodelavce, ki so študijsko bivali na Dunaju.
[[Slika:Knafljeva_hisa_risba.jpg|thumb|right|250px|Pročelje Knafljeve hiše na Dunaju]]
Prvotno hišo na Dunaju, ki jo je kupil Luka Knafelj, je nadomestila lepa petnadstropna novogradnja, zgrajena leta 1859, ko je bil superintendent (1855–1873) prizadevni Ferdinand Zupančič (Ferdinand Suppantschitsch). Hiša, danesDanes spomeniško zaščitena, hiša je bila v letih od 2001 do 2003 popolnoma obnovljena po izvirnih vložnih načrtih, ki so odlično ohranjeni v dunajskem mestnem [[arhiv]]u, in po navodilih dunajskega spomeniškega urada. Obnova [[fasada|fasade]] in umetniška dela so bila opravljena ob sodelovanju in ob sofinanciranju oddelka za kulturo mesta Dunaj. Vsa zunanja okna in vrata so ohranila prvotno velikost in obliko, notranjst hiše pa je bila popolnoma spremenjena. V glavni steni atrija je bila nad pritličjem umeščena vdolbina z lepo restavriranim Marijinim [[relief]]om iz leta 1651, torej z reliefom iz časa Luke Knaflja.
== Nekateri Knafljevi štipendisti ==
|
