Jože Javoršek: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 26:
'''Proza'''
 
Javoršek je poleg poezije pisal tudi [[novela (književnost)|novele]], [[roman]]e, [[drama|drame]], [[esej]]e, [[kritik]]e in polemike[[polemik]]e. Njegovo pisateljsko delo zaznamuje močno povdarjena razumska nota, izumetničenost (artizem) v obliki in slogu, iskanje modernističnih učinkovitih rekel in podob. Za njegovo celotno duhovno fiziogonomijo je značilna privezanost na rodna tla, na klasično pokrajino slovenske literature, od koder so izšli [[Trubar]], [[Levstik]] in [[Stritar]]. To mu daje zdrave, hranilne duhovne snovi in brzda njegovo nemirno, svetovljansko, nekoliko zaneseno naravo, ki se spretno, bistro in pronicljivo zamika v tuje svetove. Te lastnosti so vtisnile njegovi pripovedi svojevrsten pečat [[lirika|lirsko]] mediativne, refleksivne, samoizpovedne proze, ki pogreša samo umerjenje, manj potratne in bolj naravne izraznosti. Kot esejistično obarvan prozaist se razodeva v delih: ''Srečanja'' ([[1958]]), ''Okus sveta'' ([[1961]]), ''Indija koromandija'' ([[1962]]), ''Temperaturni listi'' ([[1964]]), ''Vodnik po Ljubljani'' ([[1965]]), ''Najlepša slovenska noč'' ([[1966]]), ''Kako je mogoče'' ([[1969]]), v polemičnih spsih ''Samotni jezdec'' ([[1973]]) in ''Pičevci'' ([[1975]]).
 
Javoršek je napisal tri romane: ''Obsedena tehtnica'' ([[1961]]), ''Spremembe'' ([[1967]]) in ''Hvalnica zemlji'' ([[1971]]). Tehtn je njegov esej o [[Jean Baptiste Poquelin Molière|Molièru]] ([[1974]]) in krateka [[življenjepis]]a ''Primož Trubarj'' in ''Lily Novy'' ([[1977]]). Njegova izbrana proza je izšla v knjigi ''Satovje'' ([[1976]]). Obsežno je tudi njegovo dramsko delo, pisal je tudi gledališke kritike in obravnaval gledališka vprašanja.