Martin Krpan z Vrha: Razlika med redakcijama

dodanih 1.055 zlogov ,  pred 7 leti
m
Po ljudskem izročilu, ki je v Pivki (Svetem Petru na Krasu) še živo, je fiktivna domačija Martina Krpana na Sveti Trojici blizu Pivke in Postojne. Ta lokacija ustreza tudi detajlu v Levstikovi povesti, v katerem Krpan s kobilico sreča cesarjevo kočijo na veliki cesti nekje na Notranjskem, dve uri hoda od svoje domačije. Na tej cesti, ki je vodila v Trst oziroma v Koper, je bilo tovorništvo s soljo — obvladovali so ga Notranjci in Čiči — najbolj živahno in tam je morala tudi ljudska pripovedka o tovorniku Krpanu živeti najbolj krepko in neokrnjeno.
 
Postavlja se vprašanje, kako je Levstik prišel do ljudske pripovedke in z njo do epskega motiva o Krpanu. Osnove za nastanek pripovedi verjetno ležijo v ljudskem izročilu o junakih kot so [[Kresnik (bog)|Kresnik]], Hudi Kljukec in Jože Štempihar; tako se Kresnik oziroma Lambergar s troglavim nasprotnikom bojuje na dunajskem viteškem turnirju, Jože Štempihar pa je za šalo prestavljal vozove, skale ali strešno kritino, kot je Krpan prestavil kobilico s tovorom soli.<ref>Hepe, B. (2011): str. 26-27.</ref>
 
Avstrija ni dovoljevala kupovati in prodajati soli, pa tudi glede domače tržaške je odpravila monopol in uvedla prosto trgovino šele leta 1819, zato so sol do takrat tihotapili, pri čemer je večkrat prihajalo do spopadov med tihotapci ter mitničarji in nadzorniki. Po Vilfanovem mnenju bi se zgodba o Martinu Krpanu lahko navezovala na poročila iz leta 1610 o uporu srednjeveških tovornikov proti okrutnim in krivičnim najemniškim carinsko-mitninskim nadzornikom (»iblajtarjem«).<ref>Vilfan, s. (1963): Str. 3–4.</ref> Tradicija vitezov in razcvet solne trgovine tako ustrezata času okrog 17. stoletja, čeprav se je Levstik v zgodbi očitno navezoval na politične razmere svojega časa.<ref>Hepe, B. (2011): str. 27, 29-30.</ref> Tovorništvo s soljo in vinom je bilo razvito tudi drugod, na primer na Dolenjskem v okolici [[Velike Lašče|Velikih Lašč]], kjer se ljudje zaradi ilovnate in kamnite zemlje niso mogli preživljati samo s kmetijstvom. Tamkajšnji tovorniki so bili pridni in podjetni ljudje, več na poti kot doma (kakor sosednji Ribničani in Kočevarji, krošnjarji s suho robo), sol so prenašali na konjih in jo prodajali včasih za denar, navadno pa v zameno za dobro žito. Nakupovali so jo v Trstu, Kopru ali na trgu v Cerknici, jo nato tovorili čez Bloke ter jo prodajali po Dolenjskem, včasih pa so jo tovorili celo na Štajersko.
 
V Laščah je bila stalna tovorniška postojanka v gostilni pri Drakslerici, kjer so se še v Levstikovih mladih letih zbirali nekdanji tovorniki, tedaj že sivolasi možje, in pesnik jih je slišal govoriti o starih časih, kako so nosili sol iz obmorskih mest in tovorili vino. Močilar, »star siv mož« iz Močil, zaselka med [[Retje|Retjami]] in Podpoljanami, čigar pripoved služi kot okvir Levstikovi povesti, je bil verjetno eden izmed teh nekdanjih tovornikov ali pa je vsaj zajemal iz tovorniškega izročila, ki je bilo tedaj v Laščah še živo in splošna ljudska last. Od teh svojih rojakov — nekdanjih tovornikov je Levstik dobil epski motiv o Krpanu in je posredno mogel preučevati in posnemati tudi junakovo izražanje, značaj in miselnost.<ref>Mahnič: 1958</ref> Po drugi razlagi je Krpan tovoril angleško sol ali [[Kalijev nitrat|soliter]], ki se je uporabljal za izdelavo razstreliva, v kar pa etnolog Bojan Baskar dvomi, in bolj verjame, da so soliter uporabljali kot konzervans.<ref>Baskar: 2008</ref> Tudi z vidika carinske zgodovine in primerjalne mitologije se zdi najbolj verjetno, da je Krpan tovoril le navadno navadno sol.<ref>Hepe, B. (2011): str. 28-29.</ref>
Po drugi razlagi je Krpan tovoril angleško sol ali [[Kalijev nitrat|soliter]], ki se je uporabljal za izdelavo razstreliva, v kar pa etnolog Bojan Baskar dvomi, in bolj verjame, da so soliter uporabljali kot konzervans.<ref>Baskar: 2008</ref>
 
==Povzetek zgodbe v Slovenskem glasniku==
5.437

urejanj