Vladimir Levstik: Razlika med redakcijama

Pesniti je začel v ljudski šoli. Leta 1903 je izšla njegova prva pesem v Ljubljanskem zvonu. Bil je upoštevan pesnik, sploh med letoma 1906 in 1910. Sodeloval je zlasti z [[Ljubljanski zvon|''Ljubljanskim zvonom'']], [[Slovan|''Slovanom'']], [[Slovenka (časnik)|''Slovenko'']], [[Naš list|''Našim listom'']] in mnogimi drugimi. Njegova prva pesniška tema je bila domovina, nacionalnospodbudni zanos je upesnjeval zlasti v pesmih Prešernovim manom in Domovina. V [[romanca|romanci]] Kralj Matjaž se pojavita motiva plahosti in svobode. Menil je, da je najvažnejša vrednota naroda osebna zavzetost (V spominsko knjigo). V njegovi poeziji se čuti nemirno iskanje življenjskega smisla ter razočaranje, obup, bolečina nad samim seboj in svetom. Njegovo tedanje titanistično občutje, v katerem se je kazala tudi njegova narava, ga je oblikovala v breznazornika. Čutil je odpor do množice, »črede«, kar je odraz [[Friedrich Wilhelm Nietzsche|Nietzschejevih]] pobud, vendar Levstika za moralo nadčloveka niso pridobile. V slovensko prihodnost ni dvomil, čeprav se mu je »čreda« uprla zaradi svoje pasivnosti, podobno kot okrog leta 1900 pri [[Ivan Cankar|Cankarju]]. Za svoje ljubezenske pesmi je navdih črpal iz Cankarjeve [[Erotika|Erotike]] in [[Oton Župančič|Župančičeve]] [[Čaša opojnosti|Čaše opojnosti]]. Obnovljen motiv iz Erotike je motiv ženine ljubezenske prevare, le da je pri Levstiku ljubimec hkrati morilec moža (Romanca, 1906). Motivi so tudi erotično obarvani, ironični in naturalizirani (Faust, 1906). Metaforika je pogosto vzeta iz [[antika|antike]], oblika pa je izpopolnjena. Zaradi teh potez ga prištevamo med slovenske [[parnasovci|parnasovce]]. Leta 1910 je napisal še nekaj pesmi, ki se po metaforiki in verzu približujejo [[Filippo Tommaso Marinetti|Marinettijevemu]] futurizmu, s tem pa je zaključil svoje pesništvo.