Vladimir Levstik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 17:
== Delo ==
=== Poezija ===
Pesniti je začel v ljudski šoli. Leta 1903 je izšla njegova prva pesem v Ljubljanskem zvonu. Bil je upoštevan pesnik, sploh med letoma 1906 in 1910. Sodeloval je zlasti z [[Ljubljanski zvon|''Ljubljanskim zvonom'']], [[Slovan|''Slovanom'']], [[Slovenka|''Slovenko'']], [[Naš list|''Našim listom'']] in mnogimi drugimi. Njegova prva pesniška tema je bila domovina, nacionalnospodbudni zanos je upesnjeval zlasti v pesmih Prešernovim manom in Domovina. V [[romanca|romanci]] Kralj Matjaž se pojavita motiva plahosti in svobode. Menil je, da je najvažnejša vrednota naroda osebna zavzetost (V spominsko knjigo). V njegovi poeziji se čuti nemirno iskanje življenjskega smisla ter razočaranje, obup, bolečina nad samim seboj in svetom. Njegovo tedanje titanistično občutje, v katerem se je kazala tudi njegova narava, ga je oblikovala v breznazornika. Čutil je odpor do množice, »črede«, kar je odraz [[Friedrich Wilhelm Nietzsche|Nietzschejevih]] pobud, vendar Levstika za moralo nadčloveka niso pridobile. V slovensko prihodnost ni dvomil, čeprav se mu je »čreda« uprla zaradi svoje pasivnosti, podobno kot okrog leta 1900 pri [[Ivan Cankar|Cankarju]]. Za svoje ljubezenske pesmi je navdih črpal iz Cankarjeve [[Erotika|Erotike]] in [[Oton Župančič|Župančičeve]] [[Čaša opojnosti|Čaše opojnosti]]. Obnovljen motiv iz Erotike je motiv ženine ljubezenske prevare, le da je pri Levstiku ljubimec hkrati morilec moža (Romanca, 1906). Motivi so tudi erotično obarvani, ironični in naturalizirani (Faust, 1906). Metaforika je pogosto vzeta iz [[antika|antike]], oblika pa je izpopolnjena. Zaradi teh potez ga prištevamo med slovenske [[parnasovci|parnasovce]]. Leta 1910 je napisal še nekaj pesmi, ki se po metaforiki in verzu približujejo [[Filippo Tommaso Marinetti|Marinettijevemu]] futurizmu, s tem pa je zaključil svoje pesništvo.
=== Proza ===
Skoraj vzporedno z verzi je pisal črtice in novele. Prva novela Prijatelj Satan (1906) spominja tako na Dostojevskega kot na Cankarjeve črtice. Njegov prvi prozni junak je nihilistični, uporni razumnik in umetnik, introvertirana oseba, ki gre skozi osebno in miselno dramo. S Satanom se najprej pogovarjata o smrti in morali, kasneje pa se spoprijateljita. Veže ju vez, ki preraste v oboževanje Satana in zaradi njega junak napravi samomor.
Za Levstikovo kratko prozo so prav tako značilne ljubezenske zgodbe iz meščanskega ali plemiškega okolja, v njih je glavna tema romantična fantazija ter nepričakovani in tragični zaključki (Historija o kugi, 1907, Sirota Jerica, 1907). Leta 1909 je zbral svoje novele v zbirko Obsojenci, ki je izšla pri založniku Lavoslavu Schwentnerju. V novelah je opazno, da je Levstik raziskoval psihologijo, filozofijo in estetiko. Psihološke teme so bolezenski duševni pojavi in stanja. Novelo Nenormalni piščanec uvaja z motivom iz Nietzscheja. Piščanec preraste svoj kurji rod in zahrepeni po svobodi. Ko mu semeniščnik pristriže krila, piščanec pogine. Piščanec je prispodoba za umetnika, zapornika v družbeni povprečnosti. Piščanec ne zna leteti, kar je nasprotni simbol kondorjev in orlov, s katerimi so modernisti simbolizirali pravico do umetnikove svobode. V noveli Razmišljeni Vid depoetizira mater. Ta raje žrtvuje sina kot premoženje. V Mladi Bredi in slepcu razčlenjuje, kako slepec »svet luči in barv« nadomesti »s svetom glasov in vonjav«. Patološki pojav opisuje tudi zadnja novela v Obsojencih, Rikard Malloprou. Zdravega človeka Rikarda prešine, da je grbast, občutek v njem pa se širi v fiksno idejo, ki jo spremljajo cinizem, sadizem, prividi.
Njegov prvi obsežnejši tekst je bil roman Blagorodje doktor Ambrož Čander (Ljubljanski zvon, 1909). Roman humorno in ironično upodablja naše malomeščanstvo ter po Cankarjevem zgledu smeši njegovo rodoljubje. V središču sta združena psihologija in eros. Zdravnik Čander je brezčuten nadčlovek, ki mu je ljubezen le eksperiment. Posledica razuzdanega življenja in pijače so Čandrove halucinacije. V teh blodnjah se duševno in moralno prerojen odpelje na novo službeno mesto, kjer se na veselici sreča s svojo idealno ljubeznijo iz mladih let. Z nesojeno ljubico ugotovita krivdo usode, si izpovesta kasnejše grešno življenje, ki sta se mu vdala iz obupa. Vsaj zdaj se poskusita rešiti v svet ljubezenske lepote, doživita pa gnus in razočaranje. Ko se zdravnik zbudi iz bolezenskih blodenj, končno sprevidi napake svojega življenja in se ustreli. Za tehniko romana sta značilna neopazno prehajanje iz resničnosti v privide in nazaj ter menjavanje sintetičnega in analitičnega načina pripovedovanja. Smer pisanja je realistična, naturalističen pa je podroben opis okolja, precej drzni in surovi prizori ter biološko pojmovanje življenja. Čander spada med prve slovenske epske osebe, razdvojene na dva jaza, ki se gibata med patološkim erosom in težnjo po skladnosti.
Naslednji roman, Sphinx patria (1910) zajema snov iz življenja umetnikov, a je brez dogajanja. Slikar Marjan Andrej se vrne iz Pariza v Ljubljano. Po kavarnah in ateljejih se srečuje z umetniki in z njimi razpravlja o navezanosti ustvarjalca na rodno zemljo, o nasprotjih med njim in publiko itd. V romanu nastopajo resnični takratni slovenski umetniki in obravnavajo problematiko svoje generacije. Roman je ostal nedokončan, ker ni želel sodelovati pri Slovanu, ki je po Govekarju za urednika dobila Ilešiča, propagatorja hrvaščine kot knjižnega jezika za Slovence.
S krajšo povestjo Janovo (1914) se je v Slovanu oglasil, ko je postal urednik Oton Župančič. Janovo je deloma avtobiografska povest, nadaljuje pa domovinsko temo romana Sphinx patria. Domovina je razumniku več od kozmopolitanstva. Svetovljan in romantik Jakob postane ustvarjalec na domači zemlji. Po očetovi smrti zapravlja čas in denar v vaški gostilni. Doživi divjo in omamno ljubezen z učiteljico. Ko pa opazuje svakinjo, kako skrbi za domačijo, ki jo brat z gosposkim življenjem vodi v prepad, se v Jakobu porodi spoštovanje in ljubezen do svakinje in zemlje, kjer se je rodil. Levstik dobro opisuje nasprotja v kmečkem življenju, na eni strani razsipnost, na drugi garanje ter razčlenjuje človeške značaje. To delo je napisano realistično, naturalistična je učiteljičina strastna in tragična ljubezen, »pranaturna strast«, »lepota jezika« je neoporečna. Slog je nazoren, zgradba gospodarno strnjena, zgodba pa je ves čas razgibana.
Eno izmed Levstikovih mojstrskih del so Zapiski Tine Gramontove, ki jih je napisal jeseni 1917 v Pragi. Roman je izšel 1919 pri založbi Omladina. Je ženski dnevnik o lepoti in grdoti ter o zmagah in porazih čustev. Obravnava meščansko življenje, osrednja oseba pa je originalna in elementarna ženska postava. Tina, dijakinja učiteljišča je zaman hrepenela po ljubezni. Kot sirota je živela pri svoji meščanski teti in si domišljala, da je grda. Sestrična jo je opozorila na lepoto njenega telesa, slikar Pavel, ki se je naveličal prevzetne sestrične, pa je Tino prijateljsko bodril za pogumno gledanje na življenje. Ko jo je nekoč golo portretiral, se mu je Tina predala, on pa je še dvomil v svojo ljubezen do nje. Tudi njega je ljubezen prevzela, zato sta v samotni vili uživala mladost in lepoto. Krepostna teta se je zgražala, a sta se zaljubljenca kmalu poročila in odpravila na potovanje po umetnostno bogati Italiji, končno pa sta imela nov dom na Gorenjskem. Zapostavljena in zagrenjena Tina Gramontova pooseblja voljo do življenja, zdravo ljubezensko slo in se ne meni za malomeščansko hinavščino. V delu je znova odkrito čustvo do umetnosti in lepote ter trdna navezanost na slovensko zemljo. Po obliki so Zapiski moderen roman s težiščem na psihološki analizi in karakterizaciji. Značilni zanje so tudi opisi okolja, pokrajine, vremenskega ozračja, ki so impresionistični, neposredni in skladni z občutjem oseb.
== Priznanja ==
| |||