Vladimir Levstik: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 16:
Rodil se je v Šmihelu nad Mozirjem učitelju Mihaelu in Neži, rojeni Friškovec, kot prvi od treh otrok. Njegovo krstno ime je Ciril, ime Vladimir pa je začel uporabljati leta 1904. Leta 1887 je bil oče premeščen v Št. Andraž nad Polzelo (danes [[Andraž nad Polzelo]]). Levstik je tam preživel otroštvo, kjer je obiskoval ljudsko šolo. Gimnazijo je obiskoval v [[Celje|Celju]] v letih 1896–99, v [[Maribor|Mariboru]] v letih 1899–1901, v Celju v letih 1901–03 in v [[Ljubljana|Ljubljani]]. Leta 1903 je kot sedmošolec moral po nekaterih podatkih zaradi revščine, po drugih navajanjih pa zaradi spora z očetom opustiti šolanje. Prvi za Cankarjem se je preživljal kot poklicni pisatelj, pesnik, časnikar in prevajalec. Med letoma 1906 in 1907 je živel v [[Pariz|Parizu]], kjer je spoznaval literarne tokove in smeri. Dan pred italijansko vojno napovedjo leta 1915 so ga zaprli na ljubljanski grad, od tam so ga prepeljali v [[taborišče Wagna]] pri [[Lipnica, Avstrija|Lipnici]] na Štajerskem. Internirance so od tam odpeljali v [[Hainburg an der Donau|Hainburg ob Donavi]], od tam v [[Sitzendorf pri Oberhollabrunnu]], potem pa so pot nadaljevali peš v taborišče [[Mittergrabern]]. Internacija se mu je na začetku zdela znosna. Tolažilo ga je dejstvo, da ga niso poslali na fronto. Sčasoma pa je bilo vedno hujše, ker ni smel pošiljati svojih literarnih del in prevodov. Iz [[koncentracijsko taborišče|taborišča]] je pošiljal pisma svojemu dekletu in kasnejši prvi ženi Pepini Dular, [[Fran Govekar|Franu Govekarju]] in [[Ivan Cankar|Ivanu Cankarju]]. Zaprt je bil do aprila 1917. Ni se smel vrniti v Ljubljano, zato je do novembra istega leta živel v [[Praga|Pragi]], kjer je pisal roman [[Zapiski Tine Gramontove]]. Na poti domov je v Celju obiskal svoje starše. Oče je bil do žene in otrok zelo grob, zato se Levstik z njim nikakor ni mogel razumeti, mater pa je zelo spoštoval. Do aprila 1918 se je preselil k svoji sestri Veri, ki je bila osnovnošolska učiteljica v Št. Juriju pod Taborom v [[Savinjska dolina|Savinjski dolini]] (danes [[Tabor, Tabor|Tabor]]). Pisal je svoje najboljše daljše besedilo [[Gadje gnezdo]] in prevajal Dostojevskega. Po vrnitvi v Ljubljano je hudo zbolel, zato je več let živel in se zdravil v [[Kranj|Stražišču pri Kranju]], danes del Kranja. Leta 1932 je spet dlje časa bival v Parizu. Poslednja leta je preživel v Celju, blizu svojega rojstnega kraja. Leta 1957 je tam tudi umrl.
 
== Delo ==
== Poezija ==
Pesniti je začel v ljudski šoli. Leta 1903 je izšla njegova prva pesem v Ljubljanskem zvonu. Bil je upoštevan pesnik, sploh med letoma 1906 in 1910. Sodeloval je zlasti z [[Ljubljanski zvon|''Ljubljanskim zvonom'']], [[Slovan|''Slovanom'']], [[Slovenka|''Slovenko'']], [[Naš list|''Našim listom'']] in mnogimi drugimi. Njegova prva pesniška tema je bila domovina, nacionalnospodbudni zanos je upesnjeval zlasti v pesmih Prešernovim manom in Domovina. V [[romanca|romanci]] Kralj Matjaž se pojavita motiva plahosti in svobode. Menil je, da je najvažnejša vrednota naroda osebna zavzetost (V spominsko knjigo). V njegovi poeziji se čuti nemirno iskanje življenjskega smisla ter razočaranje, obup, bolečina nad samim seboj in svetom. Njegovo tedanje titanistično občutje, v katerem se je kazala tudi njegova narava, ga je oblikovala v breznazornika. Čutil je odpor do množice, »črede«, kar je odraz [[Friedrich Wilhelm Nietzsche|Nietzschejevih]] pobud, vendar Levstika za moralo nadčloveka niso pridobile. V slovensko prihodnost ni dvomil, čeprav se mu je »čreda« uprla zaradi svoje pasivnosti, podobno kot okrog leta 1900 pri [[Ivan Cankar|Cankarju]]. Za svoje ljubezenske pesmi je navdih črpal iz Cankarjeve [[Erotika|Erotike]] in [[Oton Župančič|Župančičeve]] [[Čaša opojnosti|Čaše opojnosti]]. Obnovljen motiv iz Erotike je motiv ženine ljubezenske prevare, le da je pri Levstiku ljubimec hkrati morilec moža (Romanca, 1906). Motivi so tudi erotično obarvani, ironični in naturalizirani (Faust, 1906). Metaforika je pogosto vzeta iz [[antika|antike]], oblika pa je izpopolnjena. Zaradi teh potez ga prištevamo med slovenske [[parnasovci|parnasovce]]. Leta 1910 je napisal še nekaj pesmi, ki se po metaforiki in verzu približujejo [[Filippo Tommaso Marinetti|Marinettijevemu]] futurizmu, s tem pa je zaključil svoje pesništvo.
== Priznanja ==