Terska dolina: Razlika med redakcijama

V krajih v nižini kot so [[Oglej]], [[Krmin]], Iplis, Čedad, Neme, Rtin in Gumin so bivali krščanski Furlani. V Krminu je bil leta 737 sedež [[oglejskegaOglejski patriarhatapatriarhat|oglejskioglejskega patriarhatpatriarhata]]. Krajevna imena in zgodovinski dokumenti pa dokazujejo, da so bile slovenske naselbine tudi v notranjosti Furlanije, med rekama Stella in Tagliamento, kjer so se Slovenci na tihem naselili, dobili zemljo v last in od nje plačevali davek. Vendar zaradi ločenosti od večinskih rojakov niso imeli političnega pomena in so sčasoma izgubili svojo narodnost. O njihovi naselitvi pričajo le krajevna imena.<ref>http://sl.wikisource.org/wiki/Gradivo_za_zgodovino_Slovencev_v_srednjem_veku – Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku</ref>

Leta [[774]] je [[Karel Veliki]] premagal in uničil langobardsko državo in Furlanija je kot posebna vojaška marka prišla pod okrilje [[Frankovska država|frankovske države]]. Šele frankovsko gospostvo je prineslo številnejšo slovansko kolonizacijo, kar kažejo arheološke najdbe, saj so Franki uveljavili gospodarske ukrepe za čimvečji izkoristek obelovalnih površin in zato spodbujali priseljevanje. Razpadla je tudi frankovska država ([[843]]), in ko se je oblikovalo [[sveto rimsko cesarstvo]] (nemške narodnosti) ([[962]]), je Furlanija postala sestavni del cesarstva. Upravljali so jo mejni grofje.

Druga naselitvena etapa je potekala od konca 10. st. dalje, ko je oglejski patriarh poskušal obnoviti gospodarstvo Furlanije, ki so ga opustošila madžarska plemena. Slovani so se tudi tokrat naseljevali tudi v notranjosti Furlanije, vendar je bila njihova naselitev preveč razpršena, da bi zdržala vpliv romanskega okolja. Ohranili so se v odmaknjenih goratih predelih in gorskih dolinah predalpskega sveta, v dolini Tera in Karnahte, kljub dokaj močnemu romanskemu vplivu, saj so bila upravna, duhovna in trgovska središča v krajih takoj ob izteku reke v dolino: v Čenti, Nemah, Ahtnu, Fojdi, ki so bila popolnoma pofurlanjena.

Leta 1420 je prenehala posvetna oblast oglejskega patriarhata in Furlanija je prišla pod oblast [[Beneška republika|Beneške republike]], ins pravtem takopa tudi mejni gorati predeli s slovenskim prebivalstvom. Kot drugod je bilo tudi ozemlje ob Teru porazdeljeno med domačo in tujo gospodo. Svoje fevdalne posesti so tam imeli med drugim oglejski patriarhat, nekateri samostani in čedajski kapitelj. Viri poročajo o sporih med fevdalci, največ zaradi pašnih območij in pravic. Ko so si ob koncu 16. st. Breginjci hoteli prisvojiti vse gorske pašnike, so se temu uprli tudi kraji kot Neme in Ahten. Spori na tem mejnem območju so nastajali tudi zaradi pronemške usmerjenosti nekaterih fevdalcev. Taki so bili na primer goriški grofje. Ko so po letu [[1500]] izumrli, so njihove posesti podedovali [[Habsburžani]]. Mejni spori so se vlekli do sredine 18. st., ko je bila končno določena meja med beneško in habsburško državo.

O življenju slovenskega prebivalstva v Terski dolini je le malo podatkov. Najstarejše mesto v Terski dolini je [[Bardo]], ki se prvič omenja leta 1150. Leta 1161 se omenja [[Ter]] in 1170 Tipana. Spočetka so prebivalci Terske doline svoje mrtve pokopavali v dolini v tarčentski fari. Tarčentski župnik je oskrboval slovensko prebivalstvo v dolini. Za Slovence so že v 14. st. nastavljali duhovnike, ki so govorili slovensko oziroma v narečju. Leta 1607 so za Slovence ustanovili poseben [[slovanski vikariat]] ([[vicariatus sclaborum]]) in vanj združili vasi Hoja, Smardeča, Stela, Zameja, Čiserija, Sedilo, [[Zavarh]], Bardo, Ter in Podbardo. Vzdrževali so ga prebivalci. Leta 1736 so vikariat dobila tudi druga naselja, tako da je skupni slovanski vikariat prenehal obstajati.

Več listinskega gradiva je na razpolago od 17. st. dalje, ko je Beneška republika izpeljala lastninski popis. Iz popisa ozemlja ob Teru sledi, da se je prebivalstvo ukvarjalo pretežno z živinorejo (planšarstvo), ker so bili pogoji za poljedelstvo manj ugodni. Popisanih je bilo sedem slovenskih vasi, "ville slave", in njihove skupne posesti "comugne", polja, gozdovi in pašniki. Po presoji beneških oblasti iz leta 1638 je bila poseljenost šibka, območje nerodovitno in gospodarstvo slabo razvito, prebivalstvo pa naj bi se hranilo predvsem s kostanjem. Slabo gospodarsko in socialno stanje je ostalo nespremenjeno tudi v naslednjih stoletjih: po propadu beneške države 1797, v času [[Napoleon Bonaparte|Napoleonove]] uprave in po združitvi [[Italija|Italije]] [[1866]]. Boljši gospodarski pogoji so bili v času avstrijske vladavine od 1797 do 1866. Italija ni poznala stanja manjšin, tako da Slovenci niso uživali pravic manjšin. Ni bilo slovenskih šol, slovenski jezik je izginil iz bogoslužja. Kljub pospešeni italijanizaciji je po jezikovni statistiki leta 1891 vseh 3693 prebivalcev občine [[Tipana]] izjavilo, da govorijo slovensko narečje.<ref>Terska dolina, 2006| Marušič, Branko, Pregled zgodovine terskih Slovencev, str.55-61</ref> [[Henrik Tuma]], ki je ob koncu 19. in v začetku 20.st. raziskoval pokrajino okrog Tera, je izdelal podroben zemljevid s slovenskimi in furlanskimi imeni krajev, je leta 1933 zapisal v [[Planinski vestnik|Planinskem vestniku]], da je bilo prebivalstvo Beneške Slovenije do svetovne vojne čisto slovensko. Leta 1901je1901 je občina Bardo od štela 484 družin, od teh je bilo 469 slovenskih.<ref>http://www.rtvslo.si/odprtikop/dokumentarci/terske-doline-in-gore/; 5.3.2008</ref> Za Tersko dolino v drugi polovici 19. st. in v 20. st. je značilno močno izseljevanje prebivalstva, kar je močno poseglo v demografske, gospodarske in socialne razmere v dolini. Občina je leta 1911 še vedno imela okoli 3700 prebivalcev. Od tega je bilo odsotnih, to se pravi na delu drugje, okoli 16,65% prebivalcev; do leta 1951 je število prebivalcev padlo od 2258 in od teh je bilo odsotnih že 33%. Gospodarstvo je nazadovalo, kmetijska dejavnost se je opuščala. Povedano s številkami, je bilo leta 1900 v občinah Plestišča-Tipana-Bardo 3188 glav goveje živine, leta 1990 le še 88.<ref>Terska dolina, 2006| Marušič, Branko, Pregled zgodovine terskih Slovencev, str.55-61</ref>