|
V obdobju do leta 1864 je bilo ustanovljenih 14 čitalnic. V dveh letih se je število povečalo na 61, za kar sta bili odgovorni decembrska ustava iz leta 1867 in uvedba [[dualizem|dualizma]]. Vsega skupaj je delovalo 69 čitalnic: 12 na [[Kranjska|Kranjskem]], 26 na [[Goriška|Goriškem]], 12 na [[Tržaška|Tržaškem]], 13 na [[Štajerska|Štajerskem]], 2 v slovenski [[Istra|Istri]], 2 na [[Koroška|Koroškem]] in 2 na Hrvaškem.
V drugem obdobju (1871-18801871–1880) se število čitalnic ni spremenilo na [[Kranjska|Kranjskem]] in na [[Primroska|Primorskem]]. To sta bili še zmeraj področji, kjer je število čitalnic prednjačilo pred ostalimi deli slovenskega ozemlja. Čitalnice so se pojavile tudi v krajih, ki so bili v bližini večjih mest: 12 jih je bilo na Kranjskem, 12 na Primorskem, 8 na Notranjskem. Območje, kjer niso ustanovili nobene čitalnice, je bilo na vzhodu Slovenije z izjemo [[Lendava|Lendave]], kjer je bila ustanovljena 1 čitalnica.
V obdobju med leti 1881-18901881–1890 je bilo največ čitalnic ustanovljenih na Kranjskem (12), enako na Primorskem (12), sledijo jim [[Notranjska|Notranjska]] (7), [[Dolenjska|Dolenjska]] (5) in [[Bela Krajina|Bela Krajina]] (2). Vzhodna Slovenija (1) je dobila čitalnico v [[Ormož|Ormožu]].
Obdobje med leti 1891-18991891–1899 je bilo zelo pestro na področju nastajanja novih čitalnic in bralnih društev. V tem obdobju se je pojavil viden napredek v vzhodnem delu Slovenije: na Štajerskem in v Zasavju. Čitalnice so še vedno nastajale tudi na Kranjskem, Primorskem, Dolenjskem, Beli Krajini in Koroškem.
== Naloga in namen čitalnic ==
Temeljni namen čitalnic je bil podoben namenu bralnih društev -– oblikovati in razviti slovensko besedo in petje ter prebujenje narodne zavesti Slovencev. Čitalnice so odigrale pomembno vlogo tudi na področju razvoja slovenskega jezika. To je bil privlačen in zanimiv cilj tako za inteligenco, kot tudi za nižje plasti slovenskega naroda. Čitalnice so bile v tistem obdobju zelo pomembne za izobraževanje odraslih. To je bil prostor, kamor so ljudje hodili, da bi se družili, ob tem pa so se tudi učili. Zanimanje za čitalnice so ustvarjali s čim bolj razgibanim društvenim delovanjem, s poudarkom na kulturnem in družbenem življenju ter narodno-političnem prebujanju.
==Čitalniške prireditve in programi==
== Viri ==
{{opombe}}
* Ivan Prijatelj: ''Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848-18951848–1895'', II. knjiga, Ljubljana: DZS, 19561955. {{COBISS|ID=1754369}}
* Maruša Mlakar: ''Vpliv čitalnic na izobraževanje odraslih na Slovenskem'':, Diplomskodiplomsko delo. Ljubljana: FF, Oddelek za pedagogiko in andragogiko, 2010. 141. {{COBISS|ID=43972450}}
* Sanja Uršič: ''Čitalnice -– posebnost slovenske zgodovine'': nastanek, Andragoškamreža spoznanjain programi čitalnic v obdobju 1860–1900 ter njihov pomen za izobraževanje štodraslih. ''Andragoška spoznanja'' V/3 (1999). 69–83. Ljubljana, 1999.{{COBISS|ID=11751266}}
* Urška Perenič: ''Konstrukcija nacionalnega literarnega sistema z vidika empirične sistemske teorije: kulturno-politična društva in čitalnice'':, Doktorskadoktorska disertacija. Ljubljana: FF, Oddelek za slovenistiko, 2008. 292. {{COBISS|ID=37543522}}
{{Portal: Literatura/povezava}}
[[Kategorija:Knjižnice]]
| 