Čitalnica: Razlika med redakcijama

V 19. stoletju čitalnice niso bile dostopne vsakemu. Vanje so se samostojno lahko vključevali le moški, ki so bili polnoletni. Ženske so se v čitalnico lahko vključile le preko svojega zakonskega partnerja. Kot vsaka druga organizacija je tudi čitalnica potrebovala svoja pravila zapisana po zakonskih predpisih, ki so bila osnova za delovanje. Pravila so oblikovali ustanovitelji čitalnic, ki so jih dali v potrditev deželni vladi.

Čitalnice naj bi bile namenjene celotnemu slovenskemu narodu, vendar se je kaj kmalu izkazalo, da so namenjene predvsem meščanom in inteligenci, kmetje pa niso imeli v njih nikakršnega mesta. Sestava ja bila jasno razvidna, saj so se v čitalnicah pojavili ljudje s poklici kot so: [[odvetnik|odvetniki]], [[sodnik|sodniki]], [[notar|notarji]], [[uradnik|uradniki]], [[duhovnik|duhovniki]], [[zdravnik|zdravniki]], [[inženir|inženirji]], [[profesor|profesorji]], [[učitelj|učitelji]], [[časnikar|časnikarji]], posestniki ter višji sloji [[obrtnik|obrtnikov]].

 

== Viri ==