Terska dolina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
Dodala besedilo o zgodovini območja Terske doline |
||
Vrstica 23:
===Zgodovina===
Predniki današnjih Slovencev so se na območje vzhodne Furlanije in tako tudi Terske doline naseljevali v več valovih. Materialnih ostankov o njihovi zgodnji prisotnosti je malo, glede pisnih virov pa se lahko opremo le na omembe v kroniki Historia Langobardorum langobardskega kronista Pavla Diakona (720-799).Langobardi so se po odhodu iz Panonije naselili v Italiji in leta 568 dobili svojo vojvodino-dukat. Na izpraznjeni prostor so se premaknili Slovani. Ostali so v soseščini Langobardov ter ves čas pritiskali na njihove meje. V prvem naselitvenem valu so prihajali z vzhoda preko Soče in s severa preko Koroške in Kanalske doline, dokler jih ni ustavil langobardski limes. Pavel Diakon je zabeležil več spopadov med Langobardi in Slovani, med njimi so bili najpomembnejši v letih 611, 664 in 720.
Odločilen strateški poseg proti širjenju Slovanov s severa v Furlanijo so Langobardi naredili 623-26, ko so ponovno osvojili slovanski okraj v dolini Ziljice in ob zgornjem toku Bele na Koroškem. Slovani so morali odtlej Langobardom plačevati davek – vse do časa vojvode Ratchisa. Iz tega je razvidno, da so Slovenci od konca 6.st. do o.625 uspeli to ozemlje tako kolonizirati, da ga Pavel Diakon imenuje kar Schlavorum regio ali Slovenski okraj. Prvi slovanski plenilski pohod v samo Furlanijo pa se je zgodil šele 664, ko so jih Langobardi premagali v dolini Nadiže.<ref>Terska dolina, 2006| Marušič, Branko, Pregled zgodovine terskih Slovencev, str.55-61</ref>
Potem do 705 nimamo o Slovanih na tem območju nobenih novic. Tega leta so Slovani napadli langobardske pastirje, ki so pasli črede v bližini Slovanov in že kmalu je prišlo do bojev med Langobardi in Slovani, ki so se utrdili na nedostopni in strmi gori. Furlanski vojvoda je doživel poraz, padlo je vse furlansko plemstvo. Dejstvo, da je bitka tekla na gori, priča, da slovanska kolonizacija ni prišla do ravnine, in da gorati predeli še vedno spadali v območje langobardskega limesa. Langobardsko vojvodstvo v Furlanski nižini je bilo vletih 705-720 že precej oslabelo, kar je bio najbrž odločilnega pomena za slovansko naseljevanje med Sočo in furlansko nižino. Na severu so Slovani verjetno v zadnji tretjini 7.st. naseljevali zgornje Posočje in se do 3.desetletja 8.st. razširili na del današnje Beneške Slovenije. Ni pa podatkov, komu so bili po naselitvi podrejeni.<ref>http://sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:107|Štih, Peter, Peršič, Janez, Problem langobardske vzhodne meje; Zgodovinski časopis, letnik 35, leto 1981, številka 4, str. 333-341</ref>
Pavel Diakon tudi poroča, da so Slovani/Slovenci leta 720 pri kraju Lavariana potolkli furlansko vojsko, nakar je furlanski vojvoda Pemon sklenil mir s Slovenci, t.im. »pax Lauriana«. Pemonov sina Ratchis je leta 738 napadel Kranjsko, domovino Slovencev, pobil precej Slovencev in uničil njihovo imetje. Kaj se je zgodilo po protinapadu Slovencev, Pavel Diakon ne poroča, ve se le to, da Slovenci poslej niso več plačevali davkov furlanskim vojvodom. Polastili so se tudi nekaterih krajev na pobočjih nad Čedadom in Nemami, kjer so se ohranili do danes.
V krajih v nižini kot so Oglej, Krmin, Iplis, Čedad, Neme, Rtin in Gumin so bivali krščanski Furlani. V Krminu je bil leta 737 sedež oglejskega patriarhata. Krajevna imena in zgodovinski dokumenti pa dokazujejo, da so bile slovenske naselbine tudi v notranjosti Furlanije, med rekama Stella in Tagliamento, kjer so se Slovenci na tihem naselili, dobili zemljo v last in od nje plačevali davek. Vendar zaradi ločenosti od večinskih rojakov niso imeli političnega pomena in so sčasoma izgubili svojo narodnost. O njihovi naselitvi pričajo le krajevna imena.<ref>http://sl.wikisource.org/wiki/Gradivo_za_zgodovino_Slovencev_v_srednjem_veku – Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku</ref>
Limes, ki je varoval vzhodno mejo Furlanije, je vplival tudi na potek slovansko-romanske jezikovne meje, ki je bila očitna že v 8.st.
Leta 774 je Karel Veliki premagal in uničil langobardsko državo in Furlanija je kot posebna vojaška marka prišla pod okrilje frankovske države. Šele frankovsko gospostvo je prineslo številnejšo slovansko kolonizacijo, kar kažejo arheološke najdbe, saj so Franki uveljavili gospodarske ukrepe za čimvečji izkoristek obelovalnih površin in zato spodbujali priseljevanje. Razpadla je tudi frankovska država (843) in ko se je oblikovalo sveto rimsko cesarstvo (nemške narodnosti) (962) je Furlanija postala sestavni del cesarstva. Upravljali so jo mejni grofje.
Druga naselitvena etapa je potekala od konca 10.st. dalje, ko je oglejski patriarh poskušal obnoviti gospodarstvo Furlanije, ki so ga opustošila madžarska plemena. Slovani so se tudi tokrat naseljevali tudi v notranjosti Furlanije, vendar je bila njihova naselitev preveč razpršena, da bi zdržala vpliv romanskega okolja. Ohranili so se v odmaknjenih goratih predelih in gorskih dolinah predalpskega sveta, v dolini Tera in Karnahte, kljub dokaj močnemu romanskemu vplivu, saj so bila upravna, duhovna in trgovska središča v krajih takoj ob izteku reke v dolino: v Čenti, Nemah, Ahtnu, Fojdi, ki so bila popolnoma pofurlanjena.
O oglejski cerkvi je ohranjenih več pisnih virov. Oglejski patriarhat je imel od zgodje cerkvene zgodovine duhovno oblast nad območjem severnega Jadrana in v zaledju. Njihova moč in postopoma tudi posvetna oblast je rasla ob podpori vladarjev. Leta 1077 je cesar Henrik IV ločil Furlanijo od Koroške in podelil Ogleju posvetno oblast nad ozemljem, nad katerim je imel dotlej le duhovno pristojnost. Z dejavnostjo oglejskega patriarhata je v pisnih virih povezano tudi ozemlje Terskih Slovencev.
Leta 1420 je prenehala posvetna oblast oglejskega patriarhata in Furlanija je prišla pod oblast Beneške republike in prav tako tudi mejni gorati predeli s slovenskim prebivalstvom. Kot drugod je bilo tudi ozemlje ob Teru porazdeljeno med domačo in tujo gospodo. Svoje fevdalne posesti so tam imeli med drugim oglejski patriarhat, nekateri samostani in čedajski kapitelj. Viri poročajo o sporih med fevdalci, največ zaradi pašnih območij in pravic. Ko so si ob koncu 16.st. Breginjci hoteli prisvojiti vse gorske pašnike, so se temu uprli tudi kraji kot Neme in Ahten. Spori na tem mejnem območju so nastajali tudi zaradi pronemške usmerjenosti nekaterih fevdalcev. Taki so bili na primer goriški grofje. Ko so po letu 1500 izumrli, so njihove posesti podedovali Habsburžani. Mejni spori so se vlekli do sredine 18.st., ko je bila končno določena meja med beneško in habsburško državo.
O življenju slovenskega prebivalstva v Terski dolini je le malo podatkov. Najstarejše mesto v Terski dolini je Bardo, ki se prvič omenja leta 1150. Leta 1161 se omenja Ter in 1170 Tipana. Spočetka so prebivalci Terske doline svoje mrtve pokopavali v dolini v tarčentski fari. Tarčentski župnik je oskrboval slovensko prebivalstvo v dolini. Za Slovence so že v 14.st. nastavljali duhovnike, ki so govorili slovensko oziroma v narečju. Leta 1607 so za Slovence ustanovili poseben slovanski vikariat (vicariatus sclaborum) in vanj združili vasi Hoja, Smardeča, Stela, Zameja, Čiserija, Sedilo, Zavrh, Bardo, Ter in Podbardo. Vzdrževali so ga prebivalci. Leta 1736 so vikariat dobila tudi druga naselja, tako da je skupni slovanski vikariat prenehal obstajati.
Več listinskega gradiva je na razpolago od 17.st. dalje, ko je Beneška republika izpeljala lastninski popis. Iz popisa ozemlja ob Teru sledi, da se je prebivalstvo ukvarjalo pretežno z živinorejo (planšarstvo), ker so bili pogoji za poljedelstvo manj ugodni. Popisanih je bilo sedem slovenskih vasi, ville slave, in njihove skupne posesti comugne, polja, gozdovi in pašniki. Po presoji beneških oblasti iz leta 1638 je bila poseljenost šibka, območje nerodovitno in gospodarstvo slabo razvito, prebivalstvo pa naj bise hranilo predvsem s kostanjem.
Slabo gospodarsko in socialno stanje je ostalo nespremenjeno tudi v naslednjih stoletjih, po propadu beneške države 1797, v času Napoleonove uprave in po združitvi Italije 1866. Italija ni poznala stanja manjšin, tako da Slovenci niso uživali pravic manjšin. Ni bilo slovenskih šol, slovenski jezik je izginil iz bogoslužja. Kljub pospešeni italijanizaciji je po jezikovni statistiki leta 1891 vseh 3693 prebivalcev občine Tipana izjavilo, da govorijo slovensko narečje.<ref>Terska dolina, 2006| Marušič, Branko, Pregled zgodovine terskih Slovencev, str.55-61</ref> Henrik Tuma, ki je ob koncu 19. in v začetku 20.st. raziskoval pokrajino okrog Tera, je izdelal podroben zemljevid s slovenskimi in furlanskimi imeni krajev, je leta 1933 zapisal v Planinskem vestniku, da je bilo prebivalstvo Beneške Slovenije do svetovne vojne čisto slovensko. Leta 1901 je občina Bardo od štela 484 družin, od teh je bilo 469 slovenskih<ref>http://www.rtvslo.si/odprtikop/dokumentarci/terske-doline-in-gore/; 5.3.2008</ref> Za Tersko dolino v drugi polovici 19.st. in v 20.st. je značilno močno izseljevanje prebivalstva, kar je močno poseglo v demografske, gospodarske in socialne razmere v dolini. Občina je leta 1911 še vedno imela okoli 3700 prebivalcev. Od tega je bilo odsotnih, to se pravi na delu drugje, okoli 16,65% prebivalcev; do leta 1951 je število prebivalcev padlo od 2258 in od teh je bilo odsotnih že 33%. Gospodarstvo je nazadovalo, kmetijska dejavnost se je opuščala. Povedano s številkami, je bilo leta 1900 v občinah Plestišča-Tipana-Bardo 3188 glav goveje živine, leta 1990 le še 88.<ref>Terska dolina, 2006| Marušič, Branko, Pregled zgodovine terskih Slovencev, str.55-61</ref>
Največje nazadovanje za Tersko dolino se je začelo v obdobju fašizma, ki si je prizadeval za popolno asimilacijo. Slovencem je vzel narodne pravice kot so uporaba slovenskega jezika, pravica do šolanja v maternem jeziku, pravica do osebnih in krajevnih imen,...
===Potres leta 1976===▼
===Jezik in narečje===
Vrstica 33 ⟶ 49:
===Umetnost===
▲===Potres leta 1976===
==Glej tudi==
| |||