Božo Vodušek se je rodil kot četrti otrok in prvi sin Božidarjuv Voduškuštevilni družini Božidarja Voduška, ki je bil ugledni ljubljanski odvetnik, in Mariji r. Prelesnik. V Ljubljani je v letih 1912 in 1916 obiskoval osnovno šolo, med 1916 in 1924 pa [[klasična gimnazija|klasično gimnazijo]]. Leta 1924 se je vpisal na študij [[romanistika|romanistike]] na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti v Ljubljani]], vendar je večji del študija preživel v tujini – [[München|Münchnu]], [[Dunaj]]u, [[Pariz]]u in [[Praga|Pragi]]. Leta 1928 je v [[Ljubljana|Ljubljani]] diplomiral iz francoske literature s teorijo in latinščine. Ker po dokončanem študiju ni dobil ustreznega delovnega mesta, se je vpisal še na pravno fakulteto, kjer je študij dokončal leta 1932. Na božič 1931 je spoznal Marijo Gorše, s katero se je leta 1941 poročil, vendar zakonca nista imela otrok. Kot odvetniški pripravnik je bil med leti 1932 in 1939 v službi v Ljubljani, [[Višnja Gora|Višnji Gori]], na [[Ptuj]]u in v [[Maribor]]u, obenem je delal kot svobodni pisatelj. Avgusta 1939 je postal samostojni [[odvetnik]] v [[Črnomelj|Črnomlju]]. Septembra 1943 se je pridružil [[partizan]]om. Po vrnitvi, leta 1945, je v Ljubljani opravljal razna upravna dela. Od leta 1953 je bil znanstveni sodelavec v [[Inštitut za slovenski jezik|Inštitutu za slovenski jezik]] pri [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|SAZU]], kjer je leta 1958 postal načelnik leksikološke sekcije. To delo je opravljal do leta 1961. Leta 1962 se je začasno upokojil. Pred dokončno upokojitvijo leta 1973, se je ukvarjal predvsem z [[jezikoslovje]]m in s prevajanjem poezije. Zadnja leta svojega življenja je preživljal malo v Ljubljani in malo v [[Piran|Piranu]], kjer je imel stanovanje na Tartinijevem trgu.
