Dokumentarni roman pozna [[Književnost|literatura]] že od nekdaj. Nefikcijski roman so ustvarjali že: [[GeofrreyGeoffrey of Monmouth|GeofrreyGeoffrey of Monmouth]], [[Charles_Dickens|Dickens]], [[Mark_Twain|Twain]], [[Theodore Dreiser|Dreiser]] in [[William Styron|Styron]]. Za prvi nefikcijski roman velja delo argentinskega pisatelja [[Rodolf Walsh|Rodolfa Walsha]] z naslovom ''Operación Masacre'' iz leta 1957. Termin nefikcijski roman se je uveljavil leta 1965, ko je izšlo delo [[''Hladnokrvno|Hladnokrvno'']] (''In Cold Blood''), avtorja [[Trumana Capoteja|Truman Capote]]. Pojav nefikcijskega romana se tesno povezuje tudi s pojavom novega žurnalizma (New Journalism). Zgodbe novega žurnalizma so se brale kot literarna dela, zato so to obliko [[novinarstvo|novinarstva]] označili za novinarstvo, ki se bere kot [[Roman|roman]]. Ključna razlika med novim žurnalizmom in nefikcijskim romanom je v tem, da je pri novem žurnalizmu pripoved zasnovana na aktivni udeležbi avtorja v opisanem dogajanju, uporabljena je prvoosebna pripovedna perspektiva. V primeru nefikcijskega romana pa je perspektiva skoraj brez izjeme avktorialna. V 70. letih 20. stoletja je produkcija nefikcijskega romana nekoliko zamrla, nadomestile so jo druge oblike, npr. razširjeni eseji, spomini, biografije. Vendar nekatera dela s tovrstnimi oznakami prav tako sodijo v kategorijo nefikcijskih pripovedi. Značilnosti nefikcijskih pripovedi pa se odražajo tudi v [[Zgodovinski roman|zgodovinskih]], [[Reportažni roman|reportažnih]], [[Dnevniški roman|dnevniških romanih]] ter v [[Spominska proza|spominski]], [[Potopisna proza|potopisni]] in [[Vojna proza|vojni prozi]].
