Dokumentarni roman: Razlika med redakcijama

Dokumentarni roman pozna [[Književnost|literatura]] že od nekdaj. Nefikcijski roman so ustvarjali že: Geofrrey of Monmouth, [[Charles_Dickens|Dickens]], [[Mark_Twain|Twain]], [[Theodore Dreiser|Dreiser]] in [[William Styron|Styron]]. Za prvi nefikcijski roman velja delo argentinskega pisatelja [[Rodolf Walsh|Rodolfa Walsha]] z naslovom ''Operación Masacre'' iz leta 1957. Termin nefikcijski roman se je uveljavil leta 1965, ko je izšlo delo [[''Hladnokrvno|Hladnokrvno'']] (''In Cold Blood''), avtorja [[Trumana Capoteja|Truman Capote]]. Pojav nefikcijskega romana se tesno povezuje tudi s pojavom novega žurnalizma (New Journalism). Zgodbe novega žurnalizma so se brale kot literarna dela, zato so to obliko [[novinarstvo|novinarstva]] označili za novinarstvo, ki se bere kot [[Roman|roman]]. Ključna razlika med novim žurnalizmom in nefikcijskim romanom je v tem, da je pri novem žurnalizmu pripoved zasnovana na aktivni udeležbi avtorja v opisanem dogajanju, uporabljena je prvoosebna pripovedna perspektiva. V primeru nefikcijskega romana pa je perspektiva skoraj brez izjeme avktorialna. V 70. letih 20. stoletja je produkcija nefikcijskega romana nekoliko zamrla, nadomestile so jo druge oblike, npr. razširjeni eseji, spomini in biografije. Vendar nekatera dela s tovrstnimi oznakami prav tako sodijo v kategorijo nefikcijskih pripovedi.