Prva prozna besedila so se pojavila že v [[Antika|antični]] [[Grčija|Grčiji]]. Avtorji teh zapisov so bili [[Heraklit|Heraklit]], [[Demokrit|Demokrit]], [[Hipokrat|Hipokrat]], Ksenofon. Ksenofon je za razliko od ostalih pisal umetniško prozo, prav tako je umetniško prozo pisal tudi [[Platon|Platon]] (dialogi, govori), ki je bil v tem še boljši. Z nastankom poznoantičnega [[roman|romana]], je proza prodrla še v epske zvrsti [[književnost|književnosti]]. Proza se je nato razvijala in uveljavljala tudi na področju javnega govora ([[Cicero|Cicero]]). NastaleNastajale so različne vrste [[ep|epov]] in [[roman|romanov]] (viteški, ljubezenski ipd.). V obdobju [[renesansa|renesanse]] in [[barok|baroka]] je proza spet težila k poročanju in [[retorika|retoriki]], hkrati pa so se razvijala tudi drugačna prozna dela, kot je na primer [[Boccaccio|Boccacciev]] ''[[Dekameron|Dekameron]]''. Pisanje romanov se je razcvetelo še posebej po nastanku parodije [[M. de Cervantes|M. de Cervantesa]] z naslovom ''[[Don Kihot|Don Kihot]]''. To je prvi [[novi vek|novoveški]] [[roman|roman]] s tradicionalno obliko, ki je bil zgled mnogim piscem. V 18. in 19. stoletju so se uveljavile še druge oblike: [[novela]], pripoved, [[kratka zgodba]], memoarska proza, drama. Prozna dela so s časom naraščala, vendar vseeno niso presegla števila del v [[poezija|poeziji]].
