Pravljica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Karmi F (pogovor | prispevki)
Karmi F (pogovor | prispevki)
Vrstica 113:
Pravljica ima svojo posebnost, in sicer svobodnost. Pravljica ni zadolžena stvarnosti kot pripovedka. Pravljica suvereno ignorira individulanost (njeni junaki ponavadi nimajo niti lastnih imen), prostor (pomemben je le shematični prostor), čas (tristo let mine kot en dan), njegovo minevanje. Pravljični junaki se nenehno srečujejo s čudežnim in demonskim, vendar ju jemljejo samoumevno, brez presenečenja ali strahu; onostransko brez napetosti stoji poleg tostranskosti in izgine takoj, ko je svojo vlogo opravilo. V pravljičnem svetu človek zmeraj zmaga nad demonskim, kjer je vse na pravem mestu in ob pravem času. Pri pripovedkah smo omenili, da konci velikokrat sploh niso dorečeni, kar pa ni značilno za pravljico, kjer ne ostane nič nedoločenega, skrivnostnega, negotovega.
 
== [[Mit]] in pravljica ==
V večini kultur ni jasne meje med mitom na eni in ljudsko pripovedko ali pravljico na drugi strani; obe strani skupaj tvorita ljudsko slovstvo predpismenih družb. Nordijski jeziki za oboje uporabljajo en sam izraz, in sicer [[saga]]. Nemščina je besedo saga obdržala za mite, pravljica pa se imenuje [[Märchen]]. V angleškem (fairy tale) in francoskem jeziku (contee de fées) pa izraza za pravljico poudarjata vlogo vil.
 
Miti in pravljice imajo veliko skupnega. V mitih je junak neke kulture za razliko od pravljice poslušalcu predstvaljen kot lik, ki naj bi ga, kolikor je mogoče, posnemal v lastnem življenju.
[[Mit]] lahko enako kot pravljica, v simbolični obliki izraža notranji konflikt in svetuje, kako je mogoče rešiti, vendar to ni nujno njegov poglavitni namen. Mit predstavlja svojo temo na vzvišen način, kjer naletimo na duhovno moč. Božanstvo je navzoče in doživeto v podobi nadčloveških junakov, ki so nenehen izziv navadnim smrtnikom.
Osebe in dogodki v pravljicah ravno tako utelešujejo in ponazarjajo notranje konflikte, pri tem pa svetujejo, kako je mogoče te konflikte rešiti in kateri so naslednji koraki proti višji človeškosti. Miti predstavljajo idealno osebnost, ki sledi zahtevam nadjaza, medtem ko pravljice slikajo integracijo jaza, ki omogoča ustrezno zadovoljevanje želja onega. Pravljice se pripoveduje na preprost, vsakdanji način. Od poslušalcev ničesar ne terjajo, ampak opogumljajo, budijo upanje v prihodnost in obljubljajo srečen konec. Ravno iz tega vidika jo je [[Lewis Carroll]] imenoval dar ljubezni - poimenovanje, ki bi ga težko uporabili za mit.