Pravljica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 15:
Prvi zapisani sledovi naše ljudske prozne ustvarjalnosti segajo v [[10. stoletje]]. Več pričevanj o njej je ohranila upodobljajoča umetnost, predvsem freske po cerkvah. [[Primož Trubar]] je prvi poimenoval različne zvrsti ljudske proze s perpuvidami, istorijami, zgodenami, eksemplani, perlihami in basnimi. Veliko pripovednega blaga je zbral in zapisal tudi [[Janez Vajkard Valvasor]] v [[Slava vojvodine Kranjske|Slavi vojvodine Kranjske]], nekaj zgodb pa nam je ohranil v svojih [[pridiga]]h [[Janez Svetokriški]].
Šele [[romantika]] je sprožila večjo dejavnost na tem področju, vendar je bilo navdušenje nad [[ljudsko prozo]] vseskozi v senci navdušenja nad ljudskim pesništvom. Prozo so zbirali [[Vraz]], [[Korytko]] in [[Ravnikar]]. [[Matevž Ravnikar]] je prvi slovenski zbiralec pravljic in pripovedk. Leta 1843 je objavil v zagrebški [[Danica|Danici]] zgodbo o spokorjenem grešniku Bajzisu iz okolice Ribnice na Kranjskem.
V [[19. stoletje|19. stoletju]] so mladi zbiralci [[Majar-Ziljski]], [[Valjavec]], [[Trdina]] prinesli spremembe. Zbiranje narodnega blaga se je močno razmahnilo, čeprav neredno in brez trajnih načrtnih pobud, v objavljanju pa je sodeloval tako rekoč ves slovenski tisk, od [[Novice|Novic]], [[Slovenija|Slovenije]], [[Ljubljanski časnik|Ljubljanskega časnika]] in [[Slovenska bčela|Slovenske bčele]] do [[Slovenski glasnik|Slovenskega glasnika]], [[Zora|Zore]], [[Kres (revija)|Kresa]], [[Ljubljanski zvon|Ljubljanskega zvona]], [[Dom in svet|Doma in sveta]] in [[Mladika|Mladike]]. Rezultat zbiranja ljudske proze je bilo nekaj splošnoslovensko zasnovanih zbirk ljudske proze in lepo število pokrajinskih, ki so zajele skoraj vse slovenske pokrajine. Veliko gradiva pa ostaja še neuporabljenega v [[Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi|Arhivu slovenskih ljudskih pripovedi]] [[ZRC SAZU]] na [[Inštitut za slovensko narodopisje v Ljubljani|Inštitutu za slovensko narodopisje v Ljubljani]].
V [[20. stoletje|20. stoletju]] je zaradi potreb po novem premiku naše nacionalne identitete in slovenskega nacionalnega preroda spet bolj na široko oživel interes za zbiranje ljudskega blaga; predvsem po zaslugi nekaterih posameznikov, ki so navdušili šolarje za zbiranje zgodb iz svojega okolja. To delo je dalo že kmalu prve rezultate, in sicer zbirko ljudskih pripovedi z naslovom [[Javorov hudič]], ki jo je po zapisih otrok s Cola zbral in uredil pesnik in učitelj [[Franc Černigoj]]. Na območju Istre je to nalogo opravljal učitelj in pisatelj [[Marjan Tomšič]]. Tudi pri svojem umetniškem ustvarjanju se je opiral na ljudsko izročilo in nam v vrsti svojih knjig [[Olive in sol]], [[Šavrinke]], [[Kažun]] ohranjal slikovito in splošno kulturno zavest doslej neznane izseke iz naše ljudske polpreteklosti.
Na teoretičnem področju pa so se s pravljicami oz se še ukvarjajo [[Monika Kropej]], [[Barbara Ivančič-Kutina]], [[Milena Mileva Blažič]] itd.. [[Ivan Grafenauer|Ivana Grafenauerja]] je kot raziskovalca folklore pritegnilo predvsem [[ljudsko pesništvo]]. Podrobno je raziskal le sklop pripovedk o kralju Matjažu, zgodbe o zmaju iz petelinjega jajca ter šišensko in mengleško bajko o stvarjenju sveta in prvega človeka. Podobno usmerjen je bil tudi etnolog [[Milko Matičev]], ki se je osredotočil predvsem na Rezijo in postal prvi zastopnik biologije pravljic pri nas. Rezultat tega so bile znane živalske pravljice [[Zverinice iz Rezije]]. Zelo znana je tudi knjiga [[Zlata ptica]], zbirka pravljic in pripovedk z vsega sveta, ki jih je zbrala in uredila [[Kristina Brenkova]].
| |||