Protihrupna ograja: Razlika med redakcijama

Prva protihrupna zaščita se je pojavila v ZDA, ko se je sredi 20. stoletja pričela izgradnja [[Avtocesta|avtocest]] in s tem povezanimi težavami okoliškega prebivalstva. V Nemčiji je bil že leta 1972 sprejet zakon, ki je določal zmanjševanje vplivov onesnaženja s hrupom. V Sloveniji smo prvo zakonodajo dobili že sredi osemdesetih let vendar prometne obremenitve še niso bile take, da bi zahtevale zaščito pred hrupom pa tudi zavest prebivalcev še ni bila na takem nivoju, da bi to zaščito zahtevali. Prva obsežnejša zaščita z leseno protihrupno ograjo je bila izvedena ob južni ljubljanski obvoznici leta 1988.

Protihrupne ograje so narejene iz [[material]]ov, ki [[Absorber|absorbirajo]] za določeno lokacijo predpisano količino [[hrup]]a. Oblika protihrupne ograje se določi na osnovi izvedenih meritev hrupa in tudi matematičnega modeliranja širjenja hrupa. Običajno gre za kombinacijo različnih materialov in sestavnih delov (oblik). Ena od možnih kombinacij je protihrupni [[nasip]], ki služi kot absorber in nadgradnja iz materiala, ki služi kot [[reflektor]].

*velikosti [[Zvok|zvoka]]

Za aktivno zmanjšanje [[imisija|imisije]] hrupa med prometnico in okoljem se najpogosteje uporabljajo protihrupni [[nasip|nasipi]], ograje in kombinacija obeh, redkeje pa [[pokriti vkop|pokriti vkopi]]. Izbira je odvisna predvsem od: okolja v katerem poteka prometnica, vzdolžnega poteka (nivelete) prometnice in višin okolnega terena, vrste pozidave in predvidenih odbojev od objektov in načrtovane protihrupne zaščite. Protihrupne ograje so neprozorne ali prozorne. Neprozorne so cenejše in nudijo boljšo zaščito, vendar včasih premočno posegajo v [[okolje]]. Tudi na voznike vplivajo slabše, saj jim dajejo občutek [[utesnjenost]]i lahko tudi [[dezorientacija|dezorientacije]].

V Sloveniji so pogoste. Sprednja stran (stran kjer je izvor hrupa) je običajno iz perforirane pločenive[[pločevina|pločevine]] ([[Aluminij|aluminija]], [[Jeklo|jekla]] ali pocinkane železne pločevine). Zadnja stran je iz neperforirane pločevine. Med obe plošči se običajno vgradi plošče iz [[mineralna volnaa|mineralne volne]] ali drugih ustreznih materialov. So enostavne za vgradnjo, imajo dolgo življensko dobo, so varne pred [[Požar|požarom]]. So pa podvržene [[Korozija|koroziji]] in se jih teže prilagaja okolici v smislu estetskega oblikovanja.

V Sloveniji so zelo razširjene. Uporabljajo se tako odbijajoči kot absorbcijski materiali. Lahko so različno oblikovane in raznih barv. Lahko se namesti kot elmentelement med stebre, lahko pa je samostojna konstrukcija. So zelo obstojne, lahko se jih vklopi v okolje.

Konstrukcija je lahko v celoti lesena ali kombinacija z [[Beton|betonom]] ali jeklom. Lahko so izdelane iz panelov. Les mora biti kakovosten in zaščiten pred zunanjimi vplivi. Paneli so dvoslojni in napolnjeni z mineralnimi vlakni. Prednost je naravni videz, ki se vklaplja v okolje, pomanjkljivost pa so veliki stroški vzdrževanja in slaba protipožarna zaščita.

'''Transparentne (prozorne) ograje''' - akrilne, polikarbonatne - se vgrajuje predvsem na območjih, kjer bi sicer neprozorne zastirale pogled [[potnik]]om in voznikom. Zelo pogosto se uporabljajo na [[viadukt]]ih, [[Most|mostovih]] ali na nasipih, predvsem v bližini krajev kjer želimo poudariti razgled ali zmanjšati psihološki vpliv okolice na ograjo. Transparentna ograja prav tako na voznika manj neprijetno deluje kot bočna ovira. Na splošno bolje vplivajo na počutje [[voznik]]ov, saj dajejo občutek odprtega [[prostor]]a. Da bi preprečili zaletavanje ptic, se nanje nalepi motiv ptice. Imajo pa transparentne ograje tudi pomanjkljivosti: lom svetlobe je lahko moteč za voznika, hitro se umažejo, proti so predvsem [[DOPPS|društva za zaščito ptic]].