Polarni sij: razlika med redakcijama

dodanih 59 zlogov ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
(Dodajanje poglavij Nastanek, Pogostost, Barve, Zgodovina in Literatura)
 
== Nastanek ==
Polarni sij nastane, ko električno nabiti delci [[Magnetosfera|magnetosfere]], v glavnem so to [[Elektron|elektroni]], lahko tudi [[Proton|protoni]] (Sončev veter) in nekateri težki ioni (kisik in dušik), pridejo v stik z Zemljino atmosfero in tam reagirajo ter posledično zasvetijo.
Trk delca sproži pri molekulah/atomih vzbujeno stanje, ki je primerno spremenjeni konfiguraciji elektronov. Po kratkem času se stanje zopet povrne na osnovno energijsko raven in pri tem se sprošča svetlobna energija, ki je splošno označena kot fluorescenca.
Do teh pojavov privedejo tudi poskusi z jedrskim orožjem v višjih slojih atmosfere (400 km), kot na primer ameriški poskus Starfish-Prime 9. 7. 1962
 
== Pogostost ==
Pogostost pojavov polarnega sija v srednjih širinah (Srednja Evropa) je odvisna od aktivnosti sonca. Sonce gre skozi različne cikle delovanja (cikel [[Sončeva pega|Sončevih peg]]), ki potrebuje od začetka (Sončev oz. solarni minimum) preko sredine (Sončev oz. solarni maksimum) do konca (ponovni minimum) povprečno enajst let. Skupaj s tem ciklom niha tudi število polarnih sijev. Posebej pogosto se pojavljajo polarni siji med najmočnejšo aktivnostjo Sonca (nazadnje leta 2011/2012), saj so takrat izbruhi na Soncu še posebej močni. Pri teh izbruhih se sprosti ogromna količina delcev, ki so osnovnega pomena za polarni sij v Srednji Evropi. V zgodnjih in poznih fazah Sončevega cikla,ko je aktivnost blizu minimuma, je teh izbruhov veliko manj in zaradi tega je tudi verjetnost, da bo prišlo do polarnega sija, občutno manjša. Vseeno pa lahko opazujemo tudi v naraščajočem ali padajočem delu solarnega cikla močne dogodke.
Tako je bilo moč videti polarni sij jeseni leta 2003 v Grčiji in na Kanarskih otokih. V sredini cikla, torej med Sončevim maksimumom, lahko v Nemčiji vidimo nekje med 10 in 20 teh svetlobnih pojavov letno. Na splošno se pojavljajo v severnem delu neba, samo pri zelo močnih Sončevih vetrovih se pojavijo na južni strani. Ker smo vezani na opazovanje Sonca z Zemlje in to vizualno, lahko kratkoročno napovemo polarni sij, saj je svetloba veliko hitrejša od delcev v plazmi. Napoved pa uspe bolje, če uporabimo prosto dostopne podatke raziskovanja Sonca in Sončevih vetrov, ki sta jih pripravila NASA in ESA. Ker potrebuje Sončev veter od Sonca do Zemlje od 2 do 4 dni, lahko torej računamo na polarni sij pod pogojem, da je bil izbruh močan.
Statistična izpeljava, da se polarni sij pojavlja predvsem v jeseni in zgodnji zimi, od konca oktobra do sredine decembra, ter v pozni zimi in spomladi, od konca februarja do začetka aprila, ni absolutno zagotovilo za to, da bo takrat tudi res največ teh pojavov. Res je, da sta v tem času magnetni polji Sonca in Zemlje v primernem položaju drug na drugega, a je ta učinek zaradi majhnega nagiba Zemlje v primerjavi z učinkom ekliptike bolj ali manj zanemarljiv. Verjetneje je, da zaradi vremena/vremenskih razmer v najhladnejših zimskih nočeh le redki opazujejo nebo. Isto velja za poletje, saj je na severnem polu polarni dan in je praktično nemogoče opaziti severni sij. Na splošno lahko trdimo, da se pogostost polarnega sija manjša z razdaljo od severnega ali južnega pola. Tako lahko na primer v Nemčiji ali Sloveniji vidimo polarni sij samo med solarnim maksimumom in le zelo redko v drugih delih cikla. S pomočjo modernih digitalnih fotoaparatov nam je pa lahko vseeno dokumentiramo posamezne dogodke v drugih fazah Sončevega cikla tudi v Sloveniji.
2

urejanji