Elektroakustična glasba: Razlika med redakcijama

'''Elektroakustična glasba''' se je razvila v drugi polovici [[20. stoletje|20. stoletja]]. V svojih začetkih se je naslanjala na vsa ustvarjalna prizadevanja, ki so slišala in razumela [[glasba|glasbo]] predvsem kot kontinuiteto in zaporedje [[zvok]]ov, ne pa kot (tradicionalno) urejenih [[ton]]skih skupin. Zaradi ustreznih pogojev, ki jih je prinesel hiter tehnični razvoj in predvsem odkritja na področju [[elektronika|elektronske]] tehnologije, so se ustvarile nove možnosti za raziskovanje zvoka in za nastanek novih [[glasbena kompozicija|kompozicijskih]] postopkov.

 

 

Skladatelji-pionirji so se v splošnem delili na dve skupini, katerih [[estetika|estetska]] naravnanost se je močno razlikovala. Skupino glasbenikov, ki so v [[Pariz]]u ustvarjali ''[[musique concrète]]'', je vodil [[Francozi|francoski]] glasbenik in [[znanstvenik]] [[Pierre Schaeffer]]. V radijskem studiu je pri iskanju zvočnih učinkov za spremljavo [[oddaja|oddaj]] odkril, da bi lahko ti učinki presegli svojo funkcijo ponazarjanja in postali samostojno glasbeno delo. V svojih zapisih je poudarjal možnosti ustvarjanja z zvokom in vsebino, ki jo nosi zvok. ''Concrète'', kar pomeni ''konkretna'' glasba, je bila zasnovana na preoblikovanju naravnih, konkretnih glasov, posnetih na [[nosilec zvoka|zvočne medije]]. Druga skupina, ki je začela z delovanjem med letoma 1949-51 v [[Köln]]u, je svoje izdelke poimenovala z izrazom ''Elektronische Musik''. Ustanovitelja skupine sta bila skladatelj [[Herbert Eimert]] in [[fizik]] [[Werner Meyer-Eppler]]. Glasba te skupine ustvarjalcev je bila zasnovana izključno na sintetičnih, elektronsko generiranih zvokih ([[sinus]]).