Klerikalizem

Klerikalízem je težnja za uveljavitev klera (cerkvenih dostojanstvenikov) v družbenem in političnem življenju skupnosti izven področja verskega učenja. V zgodovini človeških civilizacij je duhovstvo imelo različne vloge. V teokratskih družbah je v rokah klera vsa posvetna oblast; nasprotno pa je sodobno pravilo ločitve vere in države, po katerem se duhovstvo sme ukvarjati samo z verskim učenjem in obredjem.

Verovanja so vsekakor ena izmed opor družbenega ustroja, zaradi česar mora vsaka oblast upoštevati ne le verovanja podložnikov ampak tudi vzpostaviti razmerje med oblastjo in duhovstvom religij, ki delujejo v državi.

Ločitev vere in države je ustavno pravilo v Republiki Sloveniji.

Primeri razmerij med cerkveno in državno oblastjo

Izraziti primeri teokracij, ko oblast v celoti temelji na religiji, v sodobnem svetu so Iran in papeška država (Sveti sedež) Rimskokatoliške cerkve; s tem, da se papež spričo majhnosti preostalega državnega ozemlja Papeške države (mesto Vatikan), ukvarja predvsem z zadevami svetovne Rimskokatoliške cerkve.

Izraela, čeprav temelji na judovstvu, zaradi notranjega ustroja judovske cerkve, ne moremo šteti med teokratske države. Judovsko duhovstvo na državo vpliva posredno, skozi verovanja državljanov.

V Veliki Britaniji in nekaterih skandinavskih državah (Danska,Norveška in Švedska) so kralji tudi cerkveni poglavarji, s tem, da je njihova funkcija tako v cerkveni kot posvetni oblasti zelo omejena. V zgodovini je primerov enotnosti verske in posvetne oblasti bilo veliko. Rimski cesarji in egiptovski faraoni niso bili le hkrati verski in posvetni poglavarji ampak celo božanstva. Zlasti v starem Egiptu pa so verjetno večjo moč od faraona imeli visoki svečeniki.

Pravoslavne cerkve, ki so v načelu avtokefalne, kar že izraža povezanost cerkvene in državne oblasti, na svoj način skušajo čim bolj sodelovati pri oblasti. Posebno prakso so razvile tako v (bizantinskem imperiju kot v ruskem carstvu, pa tudi v manjših državah. Pravoslavni kler se je skušal čim bolj približati vladarju in lokalnim oblastem, a vladarja ne priznava kot nadrejenega cerkvi. Vladarje pridobiva z verskimi častmi, kot zaščitnike cerkve, božje maziljence in, posmrtno, z morebitnim posvečenjem v svetnike. Doktrina največje, ruske pravoslavne cerkve razločuje pojma: cezaropapizem in papocezarizem - prvi naj bi označeval nadoblast carja nad cerkvijo, drugi pa nadoblast (patriarha) nad carjem. Doktrina je »niti - niti«, čim večja povezanost dveh vej oblasti nad ljudmi, brez nadoblasti ene ali druge. Pravoslavna cerkev se ne ukvarja z ustanavljanjem versko obarvanih strank, kot so na primer krščanske stranke v tistih strankarskih demokracijah, kjer ni dosledno izvedena ločitev vere in države.

Za razliko je klasična papeška doktrina zahtevala nadoblast cerkve nad posvetno oblastjo, kar se obredno izkazuje s tem, da je papež kronal kralje.

Ne glede na formalno povezavo med posvetno in cerkveno oblastjo se v vsaki državi kler kot organizirana družbena struktura prizadeva uveljaviti čim večji vpliv na posvetno organizacijo oblasti (zakonodajo v parlamentu, sodno prakso, nastavljanje visokih uradnikov). To tendenco, če je izrazita, imenujemo klerikalizem, nasprotovanje pa antiklerikalizem.

Glej tudi

Klerofašizem Opus Dei