Josipina Turnograjska: Razlika med redakcijama

Josipina Turnograjska je v svojem kratkem ustvarjalnem obdobju napisala osemintrideset [[povest]]i. Prvo povest je napisala pri sedemnajstih letih, ustvarjala pa je le kratko časovno obdobje, saj je pisala le od 1850 do 1852. Sprva je pisala kratke poučne zgodbice z moralno tendenco po vzoru domače tradicije (''Popotnik, Svoboda, Domoljubje, Povračilo'' … ), potem pa je prešla v vedno zahtevnejšo tematiko. Vsebinsko so zgodbe obravnavale zgodovinske (''Vojvoda Ferdinand Brannšveigovski in francoski v vojski vjeti vojaki, Marula, Nesrečen prepir, Katarina, ruska carica, Svobodoljubna Slavjanka, Nedolžnost in sila'') in aktualne politične dogodke, pomen slovanstva (''Poljski rodoljub, Svoboda'') in doživljanje narave. Svoja dela je objavljala v ''[[Slovenska bčela|Slovenski bčeli]]'' in ''Zori''. Eno njenih najbolj znanih del je povest o [[''Veronika Deseniška|Veroniki Deseniški'']], z naslovom ''[[Nedolžnost in sila|Nedolžnost in sila]]''. Pomembne so tudi povest ''Izdajstvo in sprava'', ki govori o albanskem junaku [[Gjergj Kastrioti Skenderbeg|Kastriotu]], ''Povest o Bolgarskem knezu Borisu'', ki govori o pokristjanjevanju [[Bolgari|Bolgarov]] ter zgodba ''Slavljanski mučenik'', ki govori o [[Slovaki|slovaškem]] političnem junaku. V črticah Josipine Turnograjske nastopajo ženske kot božanstva, nosilke nadnaravne moči (''Marula''), nadzemeljske lepote (''Veronika Deseniška''), kot zaščitnice ljubezni in dosmrtne zakonske zvestobe (''[[Zvestoba do smrti]]''). V njenih delih se pogosto pojavljajo junaška dekleta ali žene, ki v odločilnih trenutkih prevzamejo nase odgovornost in morebitne posledice odločitve. Junakinje kot je Rožmanova Lenčiča morajo poprijeti tudi za orožje, Katarina reši Ruse pred Turki, Marula in Svodoljubna Slavljanka zmoreta v odločilnih trenutkih bitke nagovoriti in prepričati celo vojsko. Na Josipino Turnograjsko je vplivala zlasti [[Božena Nemcova]] s svojimi narodnimi [[pravljica|pravljicami]] in [[povest|povestmi]], sicer pa sta njena dela popravljala tudi Lovro Pintar in Lovro Toman.

Ohranjene so tudi tri njene pesmi. Značilnost vseh pesmi je, da v njih prevladuje liričnost, največ izpovednega pa je v pesmi ''Noč na grobu''. Ta pesem je gotovo nastala kot posledica obiskovanja očetovega groba in kot izraz občutkov, ki so se porodili ob tem. Pesem z naslovom ''Zmiraj krasna je narava'' je objavila leta 1852 v [[Anton Janežič|Janežičevi]] ''Bčeli'', v njej opisuje naravo v različnih letnih časih. Tudi v pesmi ''Smereka'' je glavna tema narava.