Slavko Grum: Razlika med redakcijama

Bil je tretji, tj. predzadnji otrok Franca Gruma, delovodje v šmarski tovarni usnja, in Marije Grum, roj. Dolšek. Zaradi očetove službe so se leta 1906 preselili v [[Novo mesto|Novo mesto]], kjer je kot zunanji gojenec v novomeškem [[Frančiškani|frančiškanskem]] samostanu obiskoval osnovno šolo. Eden njegovih učiteljev je bil pater Blanko, ki ga je spodbujal k literarnemu pisanju in ga hkrati navdušil za [[Naravoslovje|naravoslovje]]. Zaradi službenih obveznosti so se ostali člani družine preselili v [[Mokronog]] in nato v [[Slovenske Konjice|Konjice]], sam pa je ostal v Novem mestu pri dijaški gospodinji. Po končani osnovni šoli je v letih [[1911]] do [[1919]] obiskoval [[Gimnazija Novo mesto|gimnazijo]]. V tem času je stanoval pri sestri Mariji in novomeškemu podjetniku Jožefu Klemenčiču v podstrešni sobici, ki jo je ljubkovalno imenoval "rakev". Leta 1919 je maturiral in se je nato kljub prigovarjanju staršev, naj gre študirat [[Teologija|teologijo]], odločil za [[medicina|medicino]] na [[Dunaj]]u, za katero je dobil štipendijo. Rad je obiskoval gledališče in kino. Kot [[zdravnik]] se je dodobra seznanil s [[psihoanaliza|psihoanalizo]], novim področjem [[psihiatrija|psihiatrije]], ki poudarja nezavedno plast človeškega življenja. To je pomembno vplivalo na njegovo umetniško delo, ki je bilo v tesni zvezi s poklicnim interesom. Leta 1920 se je spopadal z eksistencialno krizo, trpel je za [[Psihomatska motnja|psihosomatskimi motnjami]], postal je odvisen od droge ([[Kokain|kokaina)]]. Ko je kriza minila, se mu je literarna produkcija zelo povečala. Med vajami za uprizoritev Cankarjeve Lepe Vide se je zbližal z igralko naslovne vloge, Jožo Debelak, hčerko šmarskega nadučitelja, sicer pa študentko [[Elektrotehnika|elektrotehnike]]. Zanj je bila najpomembnejša literarna in osebna zaupnica. 1926 je diplomiral in se istega leta zaradi smrti očeta vrnil domov. V Ljubljani gaje vpokličejobil vpoklican k vojakom, a so ga zaradi srčne napake po dveh mesecih odpustijoodpustili. Konec leta 1926 je v ljubljanskih bolnicah začel opravljati obvezni staž. Po končani obveznosti je na lastno željo ostal v bolnici kot pomožni zdravnik. Kot zdravnik je bil zaposlen v bolnici za ženske bolezni in na psihiatrični kliniki, kjer je, kot sam pravi, pridobil izkušnje in tudi podlago za pisanje najpomembnejših del in dram. Leta 1929 ga zavrne [[Ljubljanska Drama|Narodno gledališče]] v Ljubljani, kjer je želel uprizoriti svojo dramo [[Dogodek v mestu Gogi]], za katero je v [[Beograd|Beogradu]] prejel drugo nagrado, prav tako zavrnejoso zavrnili njegovo željo po premestitvi v domačo bolnico. Neuspeh je doživel tudi na zasebnem področju, in sicer razšel se je z Jožo Debelak, zaradi česar je narasla odvisnost od droge[[Psihoaktivna droga|drog]]. Zaradi razočaranja je dal odpoved v službi ter se je skupaj s posesivno in gospodovalno materjo naselil v [[Zagorje ob Savi|Zagorju]] in postal zdravnik privatne prakse. Po letu 1929 mu je začnela usihati pisateljska moč, zato si je pomagal s ponatisi in variantami. Leta 1946 ga je pred [[Samomor|samomorom]] z veronalom rešila mati. Tri leta kasneje je zaradi raka na jetrih umrl v izolirnici v Zagorju. Pokopan je v [[Šmihel|Šmihelu]] pri Novem mestu.

NaMed študijem na Dunaju se je navdušil za [[gledališče]] in [[kino]], fasciniral ga je predvsem patetični in sentimentalni [[manirizem]] tedanjega zvezdnika nemega filma [[Conrad Veidt|Conrada Veidta]]. Leta 1921 je začel pisati drame [[Pierrot in Pierrette]], [[Neusmiljeni odrešenik]] in [[Trudni zastori]], vendar so imele bolj dokumentarno kot estetsko vrednost. Istega leta se je prvič seznanil s [[Sigmund Freud|Freudom]], ki je zelo vplival na njegova nadaljnja dela. Leta 1922 je prevzela melanholična, dekadentna in morbidna igra [[Alexander Moissi|Alexandra Moissija]] v uprizoritvi [[Henrik Ibsen|Ibsenovih Strahov]]. Med počitnicami leta 1922 je pripravil amatersko uprizoritev [[Anton Funtek|Funtkove]] Tekme, nato pa naslednjega leta še [[Ivan Cankar|Cankarjevo]] [[Lepo Vido]] ter [[August Strindberg|Strindbergovo]] [[Gospodična Julija|Gospodično Julijo]]. Obdobje zrelega pisateljevanja traja 1925-1929. Večinoma ni objavljal v revijah, ampak na mnogo manj uglednem in opaznem mestu, v feljtonu dnevnika [[Jutro (časnik)|Jutro]]. Njegova dela so prevajali [[Češka|Čehi]] in [[Slovaška|Slovaki]], največkrat v lokalnih publikacijah. Do leta 1928 je bilo v tuje jezike prevedenih devet [[Črtica (književnost)|črtic]]. Naslednji umetnik, ki ga je prevzel, je bil režiser [[Alexander Tairov]], in sicer v uprizoritvi [[Oscar Wilde|Wildeove]] [[Saloma|Salome]]. Leta 1927 je objavil dramski prizor ''Upornik'' in napravil izbor objavljenih [[Črtica (književnost)|črtic]] z naslovom ''Beli azil'', ki naj bi ga natisnili Tiskovna zadruga in slovaška založba Slovenský východ, vendar do natisa navsezadnje neni prideprišlo. Naslednjega leta, 1928, je v kinu Matica predaval o seksualni vzgoji mladine, predavanje pa je nato objaviobjavil. V njem je prvič na ravni diskurza razložil [[Sigmund Freud|Freudovo]] teorijo. Istega leta je objavil svoje najbolj znano delo, dramo [[Dogodek v mestu Gogi]], za katero je v Beogradu prejel drugo nagrado s področja dramatike. Uprizorjena je bila tri leta kasneje v mariborskem [[SNG Maribor|Narodnem gledališču]] in nato še v ljubljanskem. Sledile so številne razprave, med drugim psihoanalitični tekst ''Samomor''. Po letu 1930 mu je začela usihati pisateljska moč, zato si je skušal pomagati s ponatisi in variantami. Spremenil in razširil je izbor zbirke črtic ter zbirko poimenoval ''Izgubljeni sin''. Do konca življenja je napisal samo še štiri literarna dela, tj. pripovednepripovedna spisespisa ''Beg v onstran'' in ''Beg iz življenja'' ter [[Novela (književnost)|novelo]] ''Deček in blaznik'' in poljudnoznastveni spis ''Resnica o alkoholu''.

Po Slavku Grumu se imenuje ulica v Novem mestu ter OŠ Slavka Gruma v Zagorju ob Savi. V [[Litija|Litiji]] je na nekdanjem sedežu okrajnega glavarstva prenovljena matična knjižnica dr. Slavka Gruma.