Slavko Grum: Razlika med redakcijama

Bil je tretji, tj. predzadnji otrok Franca Gruma, delovodje v šmarski tovarni usnja, in Marije Grum, roj. Dolšek. Zaradi očetove službe so se leta 1906 preselili v [[Novo mesto|Novo mesto]], kjer je kot zunanji gojenec v novomeškem [[Frančiškani|frančiškanskem]] samostanu obiskoval osnovno šolo. Eden njegovih učiteljev je bil pater Blanko, ki ga je spodbujal k literarnemu pisanju in ga hkrati navdušil za naravoslovje. Zaradi službenih obveznosti so se ostali člani družine preselili v Mokronog in nato v Konjice, sam pa je ostal v Novem mestu pri dijaški gospodinji. Po končani osnovni šoli je v letih [[1911]] do [[1919]] obiskoval [[Gimnazija Novo mesto|gimnazijo]]. V tem času je stanoval pri sestri Mariji in novomeškemu podjetniku Jožefu Klemenčiču v podstrešni sobici, ki jo je ljubkovalno imenoval "rakev". Leta 1919 je maturiral in se je nato kljub prigovarjanju staršev, naj gre študirat teologijo, odločil za [[medicina|medicino]] na [[Dunaj]]u, za katero je dobil štipendijo. Rad je obiskoval gledališče in kino. Kot [[zdravnik]] se je dodobra seznanil s [[psihoanaliza|psihoanalizo]], novim področjem [[psihiatrija|psihiatrije]], ki poudarja nezavedno plast človeškega življenja. To je pomembno vplivalo na njegovo umetniško delo, ki je bilo v tesni zvezi s poklicnim interesom. Leta 1920 se je spopadal z eksistencialno krizo, trpel je za [[Psihomatska motnja|psihosomatskimi motnjami]], postal je odvisen od droge (kokaina). Ko je kriza minila, se mu je literarna produkcija zelo povečala. Med vajami za uprizoritev Cankarjeve Lepe Vide se je zbližal z igralko naslovne vloge, Jožo Debelak, hčerko šmarskega nadučitelja, sicer pa študentko elektrotehnike. Zanj je bila najpomembnejša literarna in osebna zaupnica. 1926 je diplomiral in se istega leta zaradi smrti očeta vrnil domov. V Ljubljani ga vpokličejo k vojakom, a ga zaradi srčne napake po dveh mesecih odpustijo. Konec leta 1926 je v ljubljanskih bolnicah začel opravljati obvezni staž. Po končani obveznosti je na lastno željo ostal v bolnici kot pomožni zdravnik. Kot zdravnik je bil zaposlen v bolnici za ženske bolezni in na psihiatrični kliniki, kjer je, kot sam pravi, pridobil izkušnje in tudi podlago za pisanje najpomembnejših del in dram. Leta 1929 ga zavrne [[Ljubljanska Drama|Narodno gledališče]] v Ljubljani, kjer je želel uprizoriti svojo dramo [[Dogodek v mestu Gogi]], za katero je v [[Beograd|Beogradu]] prejel drugo nagrado, prav tako zavrnejo njegovo željo po premestitvi v domačo bolnico. Neuspeh je doživel tudi na zasebnem področju, in sicer razšel se je z Jožo Debelak, zaradi česar je narasla odvisnost od droge. Zaradi razočaranja je dal odpoved v službi ter se skupaj s posesivno in gospodovalno materjo naselil v [[Zagorje ob Savi|Zagorju]] in postal zdravnik privatne prakse. Po letu 1929 mu je začnela usihati pisateljska moč, zato si je pomagal s ponatisi in variantami. Leta 1946 ga je pred samomorom z veronalom rešila mati. Tri leta kasneje je zaradi raka na jetrih umrl v izolirnici v Zagorju. Pokopan je v [[Šmihel|Šmihelu]] pri Novem mestu.