Sonet: Razlika med redakcijama

[[Boris Paternu|Boris Paternu]] v članku Sonet in konstituiranje slovenske poezije izpostavi literarno evolucijsko lastnost soneta. Zunaj svoje prvotne domovine italijasnke renesanse je namreč sonet v razvoju mnogih književnosti imel vlogo vzpona od nižjih k višjim umetnostnim zahtevam, vlogo premika pd pesniškega populizma k elitizmu in tudi vlogo preboja od zaprtega etnocentrizma k odprtosti v razvitejši evropski literarni kontekst. Vse to velja za kanonizirani klasični Petrarcov vzorec soneta. Na Slovenskem je bil nosilec tega evolucijskega preloma France Prešeren. Paternu o tem prelomu govori kot o »čudežu, ki da ga je Prešeren naredil iz razmeroma slabo razvitega pesniškega jezika in s tem zaznamoval novo dobo« (Paternu 1997). Znotraj slovenske literarne zavesti se je nato sonetne oblike prijela neka »metametrična« vsebina, ki je bila povezana s Prešernovim dejanjem, to je misel na prvo resno promocijo slovenske pesniške umetnosti, na njen uspešen vzpon od provincialnega pesnenja v visoko poezijo. Zgodovinar slovenskega verza A. Isačenko je opazil posebno nagnjenost slovenskih pesnikov k sonetni kulturi in zapisal: »Reči smemo, da v nobeni literaturi sonet ni dosegel tolikšne popularnosti kakor prav v slovenski.«<br />

Od vstopa soneta v slovensko književnost s Prešernom do danes je to pesniško obliko uporabljalo mnogo pesnikov, ki so jo po svoje preoblikovali, kar podrobno opiše [[Franc Zadravec|Franc Zadravec]] v članku Pogledi na sonet in odmiki od njegove klasične oblike (od Ketteja do Voduška). Tako so se impresionisti in simbolisti uprli strogim oblikam tedanje formalistične šole, raje so se posluževali prostih oblik in svobodnega verza. Dragotin Kette je tako poleg strogo daktilskotrohejskih verzov zapisal čisto daktilske, poleg tega je uporabljal tudi svobodnejšo rimo (npr. cikel ''Izprehod''). Poleg velikih imen impresionizma in simbolizma v tem času nastopi še nekaj sonetopiscev, kot so Anton Medved, Fran Eller, Rudolf Maister, Vida Jeraj, ki pa soneta niso niso bistveno spreminjali. Zadravec kot tretji vrh slovenskega soneta ob Prešernu in Ketteju izpostavi [[Alojz Gradnik|Alojza Gradnika]], ki je med leti 1903 in 1960 objavil preko 180 sonetov. Gradnik sam pove, da se je zgledoval po Prešernu in Petrarci, torej je kot vzorec vzel klasični sonet. A od tega na nekaterih mestih tudi odstopa, na primer z opaznim trohejskim in daktilskotrohejskim verzom, z okrajšanim sonetom, zdaj z manj zlogi v verzu zdaj z manj verzi. Za Gradnikom sonete piše še vrsta pesnikov, na primer Igo Gruden, Miran Jarc, Mile Klopčič, Srečko Kosovel, ki kot nasprotnik strogih form zapiše čez 50 močno svobodnih sonetov. Kot zadnjega Zadravec izpostavi Božo Voduška, ki objavi »svojih 40 sonetov nespornega umetniškega leska v zbirki Odčarani svet« (Zadravec 1997). Večina jih je klasično oblikovanih, včasih pa sonet začne s tercama.<br />