E (matematična konstanta): razlika med redakcijama

== Zgodovina ==
 
Odkritje števila e, najverjetneje rezultat eksperimentalnega opazovanja, je splašilo matematike zgodnjega 17. stoletja , katerimki jim je bila [[limita]] še neznan koncept. Kljub temu najdemo začetke števila e in [[eksponentna funkcija|eksponentne funkcije]] e<sup>x</sup> v vsakdanjih težavah, npr. Kako količina denarja narašča s časom.
Zaračunavanje dodatnega plačila za izposojen denar sega globoko v zgodovino. Veliko zgodnje matematične literature se ukvarja z vprašanjem povezanim z obrestmi. Tak primer je glinena plošča iz Mezopotamije, za katero predvidevajo, da je nastala v 18. stoletju p.n.š.
Če namesto o denarju govorimo o žitu ali živini, lahko koncept obrestnih obresti vpeljemo v kakršnokoli dejavnost npr. kmetovanje, živinorejo ali trgovino. Ljudstva so se torej ukvarjala z različnimi opcijami rasti veliko prej kakor s pisanjem. Na nek način so že Babilonci uporabljali logaritemske tabele. Na ohranjenih glinenih tablicah najdemo prve zapise sledečih si popolnih kvadratov (1/36, 1/16, ...). To so seveda antilogaritemske vrednosti, vendarki so tejih najverjetneje uporabljali za operiranje z obrestnimi obrestmi.
Enačba za obrestne obresti je dokaj komplicirana in dolga. Kljub temu obstaja enostavnejša pot do števila , kar potrjuje starodavna metoda enotskih ulomkov (1/x). Stari Egipčani so uporabljali to metodo pri vseh vrstah deljenja.
To potrjuje tudi eden od najstarejših Sumerijskih tekstov iz časov 2000 p.n.š., kjer so razvidne tabele množitve in inverzije (1/x). Taki enotski ulomki lahko sestavljajo število e z naslednjo formulo ; e= 2+ 1/2! + 1/3!+1/4!+... , kjer ! pomeni fakulteta števila.
=== Zgodovina e-ja v 17. stoletju ===
[[Jakob Bernoulli I.|Jacob Bernoulli]] je bil matematik, ki je bistven za odkritje števila e. V 17. stoletju se je ubadal predvsem s matematičnim problemom obrestnih obresti. S proučevanjem obrestnih obresti je ugotovil, da limita leži med številoma 2 in 3. To lahko štejemo za prvi približek in definicijo števila e. S tem je bil prvi, ki je definiral neko število z limito.
 
Za samo označbo števila e je odgovoren [[Leonhard Euler]]. Velja za enega najpomembnejših matematikov 18. stoletja. Njegova odkritja sežejo na različna področja matematike, npr. teorija števil in teorija grafov. Uvedel je veliko sodobnih matematičnih pojmov in oznak; v matematični analizi, npr. pojem funkcije. Euler je raziskoval lastnosti e-ja in pravzaprav dal e-ju trenutno označbo. Euler je dokazal, da je e limita (1+1/n)<sup>n</sup>, pko gre n proti neskončnosti. Prav tako je določil 23 decimalnih mest števila e. Avtor Maor je mnenja, da je oznaka e pravzaprav okrajšava za besedo eksponentno. Hkrati pa so bile črke od a do d že uporabljene kot matematični simboli, tako je prišlo do označbe z naslednjo prosto črko, e.
 
== Zanimivosti ==
5

urejanj