V [[Antika|AntikaAntiki]], -natančneje v dobi helenizma in pozne antične književnosti, je epistola pomenila izmišljeno pismo slavne osebnosti (npr. [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]], pojavljala pa so se tudi pisma, ki so kazala notranjo povezanost (npr. Alkifronova Pisma na Heteri). V [[rimska književnost|rimski književnosti]] je imela epistola dve glavni funkciji: prva je bila izpostavljanje lastnega mnenja in pogleda na moralna in filozofska vprašanja ([[Horacij|Horacijeve]] ''Epistole''), druga pa je bila namenjena razvijanju romantičnih in sentimentalnih tem, največ ljubezenskih ([[Publij Ovidij Naso|Ovid]], ''Heroide'').V [[srednji vek|srednjem veku]] je poudarek na razvoju druge tradicije, v času renesanse pa oživi tudi prva. V [[17. stoletje|17. stoletju]] se obe tradiciji začneta uporabljati na načine, ki ju približajo [[epika|epskim]] oblikam: pisemski roman daje živost didaktičnim in komičnim zgodbam, primeren je za odkrivanje skrivnosti ženskega srca ([[Aphra Behn|Aphra Behn]],[[Love-Letters Between a Nobleman and His Sister]]) in daje občutek povezanosti v [[kronika|kronikah]]. V [[18. stoletje|18. stoletju]] se pisemski roman začne uporabljati za izražanje družbene kritike in v namene filozofskih razprav.
Oblika pisemskega romana, kot ga poznamo danes, se pojavi z delom [[Samuel Richardson|Samuela Richardsona]], [[Pamela; or, Virtue Rewarded|Pamela]], leta 1740. V novejši književnosti je pisemskih romanov vse manj, nadomestil ga je [[roman|psihološki roman]].
