Pismenost: Razlika med redakcijama

Stopnja nepismenosti na Slovenskem je v [[18. stoletje|18. stoletju]] znašala približno 97 odstotkov. S splošno šolsko naredbo iz leta 1774, ko je šolanje postalo obvezno, pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligerane manjšine. Tako je leta 1870 v šolo hodil že vsak sedmi otrok - stopnja nepismenosti je znašala 60 %. Leta 1887 se je šolal že vsak tretji otrok, stopnja nepismenosti pa se je iz leta v leto manjšala. Leta 1880 je znašala 39 %, ob koncu [[19. stoletje|19. stoletja]] 25 %. V začetku [[20. stoletje|20. stoletja]] je stopnja padla že na 15 %, kar je bilo približno 270.000 [[prebivalstvo|prebivalstva]]. Zadnji [[popis prebivalstva|popis prebivalstva]], ki je spraševal o pismenosti oziroma nepismenosti je bil leta 1991. Tedaj je bilo ugotovljeno, da je med ljudmi, starimi 10 let ali več, takrat bilo nepismenih približno 0,44 odstotka, kar je 7559 ljudi; ženskega nepismenega prebivalstva je bilo za 0,1 % več od moškega. Vprašanje o pismenosti je bilo postavljeno samo osebam, ki so dokončale manj kot 3 razrede [[osnovna šola|osnovne šole]]. Popisovalec je odgovor vpisal na osnovi izjave popisane osebe, pri tem pa je veljalo, da je pismen tisti, ki zna brati in napisati sestavek iz vsakdanjega življenja oz. tisti, ki zna prebrati in napisati pismo.