Christian de Duve: Razlika med redakcijama

Rodil se je v kraju Thames Ditton blizu [[London]]a v družini belgijsko-nemškega porekla, ki se je med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] zatekla v Anglijo. Leta 1920 so se vrnili v [[Antwerpen]], kjer je pri [[jezuiti]]h obiskoval osnovno in srednjo šolo, nato pa je vpisal študij [[medicina|medicine]] na [[Katoliška univerza v Louvainu|Katoliški univerzi v Louvainu]] in diplomiral leta 1941. Že kot dodiplomski študent je začel z znanstvenim delom v [[fiziologija|fiziološkem]] laboratoriju profesorja [[Joseph-Prosper Bouckaert|Bouckaerta]]. Po diplomi je nadaljeval študij na isti univerzi. Takrat je izbruhnila [[druga svetovna vojna]], med katero je bil kratek čas v vojski in nato ujet, a je uspel pobegniti in se vrniti v [[Leuven]]. Ker je imel zaradi neorganiziranosti študija med vojno dovolj časa, je vzporedno vpisal še magistrski študij [[kemija|kemije]] in opravljal klinično prakso. Že prej je opustil misel na zdravniško kariero in se povsem posvetil raziskavam [[insulin]]a. Doktoriral je leta 1945 s tezo o [[glukoza|glukozi]], insulinu in [[diabetessladkorna bolezen|sladkorni bolezni]]u ter leto kasneje s pridobitvijo magistrskega naziva zaključil še študij kemije. Potem je odšel na usposabljanje iz [[biokemija|biokemije]] h [[Hugo Theorell|Hugu Theorellu]] na Nobelov medicinski inštitut v [[Stockholm]]u ter kasneje še h [[Carl Ferdinand Cori|Carlu]] in [[Gerty Cori]] na [[Washingtonova univerza, St. Louis|Washingtonovo univerzo]] v ZDA, kjer je delal s še enim bodočim nobelovcem, [[Earl Wilbur Sutherland Jr.|Earlom Sutherlandom]].

Sprva je bilo njegovo raziskovalno delo usmerjeno skoraj izključno v razjasnjevanje mehanizma delovanja insulina. Dokazal je, da so mesto njegovega delovanja [[jetra]] (do takrat je bilo razširjeno mnenje, da deluje periferno v [[mišica]]h). Hkrati je odkril, da [[glukagon]], ki mu takrat niso pripisovali posebne pomembnosti v [[presnova|presnovi]] [[ogljikovi hidrati|ogljikovih hidratov]] in je veljal samo za nečistočo v proizvodnji insulina, povzroča [[hiperglikemija|hiperglikemijo]] -– torej je tudi sam [[hormon]], z obratnim učinkom kot insulin. Ameriško farmacevtsko podjetje Eli Lilly & Co., ki mu je na ta način pomagal izboljšati produkt, je de Duveju po tistem finančno podprlo vzpostavitev laboratorija v Louvainu. V teh letih se je ukvarjal s presnovo na celični ravni. S citološkimi tehnikami je preučeval razporeditev [[encim]]ov v jetrnih celicah, ko sta njegovo pozornost pritegnilapritegnili dve [[fosfataza|fosfatazi]] (ena od njih, [[glukoza-6-fosfataza]], je ključna v procesu [[glukoneogeneza|glukoneogeneze]]). Ugotovil je, da sta v celicah prisotni v do takrat neznanih celičnih [[organel]]ih, [[lizosom]]u in [[peroksisom]]u, ter se popolnoma preusmeril v preučevanje vloge teh novih organelov v celični presnovi. [[Mikroskopija]] je bila tisti čas za opazovanje tako majhnih struktur neuporabna, zato je uporabil in v sodelovanju s študentom Jacquesom Berthetom razvil tehniko frakcionacije s [[centrifugiranje]]m, ki jo je pred tem uvedel Albert Claude. Na ta način je lahko ločil organele, ki so ga zanimali, od preostanka celice, in dokazoval prisotnost encimov v njih. Svoj prvotni cilj -– razjasnitev mehanizma delovanja insulina -– je tako povsem opustil.