Odpre glavni meni

Spremembe

takole nekako...
{{v delu}}
{{Infopolje Znanstvenik
|name = de Duve, Christian René
Sprva je bilo njegovo raziskovalno delo usmerjeno skoraj izključno v razjasnjevanje mehanizma delovanja insulina. Dokazal je, da so mesto njegovega delovanja [[jetra]] (do takrat je bilo razširjeno mnenje, da deluje periferno v [[mišica]]h). Hkrati je odkril, da [[glukagon]], ki mu takrat niso pripisovali posebne pomembnosti v [[presnova|presnovi]] [[ogljikovi hidrati|ogljikovih hidratov]] in je veljal samo za nečistočo v proizvodnji insulina, povzroča [[hiperglikemija|hiperglikemijo]] - torej je tudi sam [[hormon]], z obratnim učinkom kot insulin. Ameriško farmacevtsko podjetje Eli Lilly & Co., ki mu je na ta način pomagal izboljšati produkt, je de Duveju po tistem finančno podprlo vzpostavitev laboratorija v Louvainu. V teh letih se je ukvarjal s presnovo na celični ravni. S citološkimi tehnikami je preučeval razporeditev [[encim]]ov v jetrnih celicah, ko sta njegovo pozornost pritegnila dve [[fosfataza|fosfatazi]] (ena od njih, [[glukoza-6-fosfataza]], je ključna v procesu [[glukoneogeneza|glukoneogeneze]]). Ugotovil je, da sta v celicah prisotni v do takrat neznanih celičnih [[organel]]ih, [[lizosom]]u in [[peroksisom]]u ter se popolnoma preusmeril v preučevanje vloge teh novih organelov v celični presnovi. Svoj prvotni cilj - razjasnitev mehanizma delovanja insulina - je tako opustil.
 
Leta 1975 je v Bruslju ustanovil Inštitut za celično in molekularno patologijo (ICP) ter prevzel njegovo vodenje. V drugi polovici 1980. let je prenehal z aktivnim poučevanjem in postal častni profesor na obeh univerzah, nadaljeval pa je z raziskovalnim delom. Leta 1991 je sestopil tudi z mesta predsednika ICP, v katerem danes deluje okrog 270 znanstvenikov, še vedno pa je v upravnem odboru kot ustanovitelj. V zadnjih dveh desetletjih se ukvarja z vprašanjem [[Nastanek življenja|nastanka življenja]] in [[evolucija|evolucije]] [[evkarioti|evkariotov]], med drugim kot zagovornik [[endosimbiotska teorija|endosimbiotske teorije]] nastanka organelov.
 
== Dela ==
* ''Science et quête de sens'', Presses de la Renaissance, 2005 ISBN 978-2750901257
* ''Génétique du péché originel. Le poids du passé sur l’avenir de la vie'', éditions Odile Jacob, 2009 ISBN 978-2738122186
 
== Priznanja ==
Za odkritje novih celičnih organelov in raziskave njune vloge v celici je Christian de Duve leta 1974 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino. Poleg tega je bil sprejet za člana več [[akademija|akademskih]] ustanov, med njimi [[Francoska akademija znanosti|Francoske akademije znanosti]], [[Papeška akademija znanosti|Papeške akademije znanosti]] in tujega člana britanske [[Kraljeva družba|Kraljeve družbe]].
 
== Sklici in opombe ==