Odpre glavni meni

Spremembe

dodanih 1.918 zlogov, pred 7 leti
+
Po vrnitvi v domovino je postal predavatelj in leta 1951 redni [[profesor]] na matični univerzi. Leta 1962 je pričel predavati tudi na Rockefellerjevem inštitutu (danes [[Univerza Rockefeller]]) in je od takrat posvečal približno enako časa delovanju v obeh državah. Na obeh ustanovah je vodil tudi raziskovalni skupini.
 
Sprva je bilo njegovo raziskovalno delo usmerjeno skoraj izključno v razjasnjevanje mehanizma delovanja insulina. Dokazal je, da so mesto njegovega delovanja [[jetra]] (do takrat je bilo razširjeno mnenje, da deluje periferno v [[mišica]]h). Hkrati je odkril, da [[glukagon]], ki mu takrat niso pripisovali posebne pomembnosti v [[presnova|presnovi]] [[ogljikovi hidrati|ogljikovih hidratov]] in je veljal samo za nečistočo v proizvodnji insulina, povzroča [[hiperglikemija|hiperglikemijo]] - torej je tudi sam [[hormon]], z obratnim učinkom kot insulin. Ameriško farmacevtsko podjetje Eli Lilly & Co., ki mu je na ta način pomagal izboljšati produkt, je de Duveju po tistem finančno podprlo vzpostavitev laboratorija v Louvainu. V teh letih se je ukvarjal s presnovo na celični ravni. S citološkimi tehnikami je preučeval razporeditev [[encim]]ov v jetrnih celicah, ko sta njegovo pozornost pritegnila dve [[fosfataza|fosfatazi]] (ena od njih, [[glukoza-6-fosfataza]], je ključna v procesu [[glukoneogeneza|glukoneogeneze]]). Ugotovil je, da sta v celicah prisotni v do takrat neznanih celičnih [[organel]]ih, [[lizosom]]u in [[peroksisom]]u ter se popolnoma preusmeril v preučevanje vloge teh novih organelov v celični presnovi. Svoj prvotni cilj - razjasnitev mehanizma delovanja insulina - je tako opustil.
 
Leta 1975 je v Bruslju ustanovil Inštitut za celično in molekularno patologijo (ICP) ter prevzel njegovo vodenje. V drugi polovici 1980. let je prenehal z aktivnim poučevanjem in postal častni profesor na obeh univerzah. Leta 1991 je sestopil tudi z mesta predsednika ICP, v katerem danes deluje okrog 270 znanstvenikov, še vedno pa je v upravnem odboru kot ustanovitelj. V zadnjih dveh desetletjih se ukvarja z vprašanjem [[Nastanek življenja|nastanka življenja]] in [[evolucija|evolucije]] [[evkarioti|evkariotov]], med drugim kot zagovornik [[endosimbiotska teorija|endosimbiotske teorije]] nastanka organelov.
 
== Dela ==
Poleg številnih člankov in drugih znanstvenih del je napisal več strokovnih [[monografija|monografij]]. Kot monografija je leta 1945 izšla že njegova doktorska disertacija z naslovom ''Glucose, Insuline et Diabète''. Poleg te je bil med drugim avtor ali soavtor naslednjih del:
 
*''A Guided Tour of the Living Cell'' (1984) ISBN 0-7167-5002-3
*''Blueprint for a Cell: the nature and origin of life'' (1991) ISBN 0-89278-410-5
*''Vital Dust: life as a cosmic imperative '' (1996) ISBN 0-465-09045-1
*''Life Evolving: molecules, mind, and meaning'' (2002) ISBN 0-19-515605-6
*''Singularities: landmarks on the pathways of life'' (2005) ISBN 978-0-521-84195-5
* ''La cellule vivante, une visite guidée'', Pour la Science, 1987 ISBN 978-2902918522
* ''Construire une cellule'', Dunod, 1990 ISBN 978-2729601812
* ''Poussière de vie'', Fayard, 1995 ISBN 978-2213595603
* ''Oberflächen-Lexikon'', Drw Verlag, 2003 ISBN 978-3871813382
* ''À l’écoute du vivant'', éditions Odile Jacob, Paris, 2002 ISBN 2738111661.
* ''Singularités: Jalons sur les chemins de la vie'', éditions Odile Jacob, 2005 ISBN 978-2738116215
* ''Science et quête de sens'', Presses de la Renaissance, 2005 ISBN 978-2750901257
* ''Génétique du péché originel. Le poids du passé sur l’avenir de la vie'', éditions Odile Jacob, 2009 ISBN 978-2738122186
 
== Sklici in opombe ==
 
== Viri ==
* {{navedi splet| author=De Duve, Christian |title=Autobiography |url=http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/medicine/laureates/1974/duve-autobio.html |work=Nobelprize.org |publisher=Nobelov sklad |accessdate=17.3.2012}}
* {{navedi splet| author=Dubinsky, Ellen |url=http://beckerexhibits.wustl.edu/mig/bios/deduve.html |title=Christian de Duve (b. 1917) |work=Medical Journeys |publisher=Bernard Becker Medical Library, Washington University School of Medicine |accessdate=17.3.2012}}
* {{navedi revijo| url=http://hormones.gr/preview.php?c_id=148 |author=Tricot, Jean-Pierre |year=2006 |title=Nobel prize winner Christian de Duve. From insulin to lysosomes |journal=Hormones |volume=5 |issue=2 |pages=151-155}}