Janez Janež: Razlika med redakcijama

odstranjena 2 zloga ,  pred 8 leti
Maja 1945 je izvedel, da se je znašel na seznamu za eksekucijo. Čeprav se med vojno ni niti vojaško niti politično udejstvoval, je bil označen za sodelavca okupatorja in sovražnika domovine. Da si je rešil življenje, je pobegnil na Koroško v [[Vetrinj]], kjer se je pridružil slovenskim beguncem. Pozneje so Angleži te begunce naložili na vlak. Janez Janež je zaslutil, da jih nameravajo vrniti v [[Kraljevina Jugoslavija|Jugoslavijo]], zato je pobegnil z vlaka in se nekaj časa skrival.
 
Ob koncu leta 1947 je odšel v [[Rim]]. Tam je spoznal lazarista Ladislava Lenčka, ki ga je navdušil, da bi kot zdravnik pomagal [[misijonar]]jem na Kitajskem. Odločil se je postati [[laik|laiški]] [[misijonar]] (tj. človek, ki ni [[duhovniško posvečenje|posvečen v duhovnika]], pač pa s svojim zgledom in dobrimi deli ljudem kaže [[krščanstvo|krščanske]] vrednostevrednote). Iz Rima je preko [[Južna Amerika|Južne Amerike]] odpotoval proti Kitajski.
 
Na [[Ljudska republika Kitajska|Kitajskem]] je delal kot zdravnik v pokrajini [[Yunnan]] v mestu [[Zhaotong]] (kitajsko {{jezik-zh2|昭通}}, beri ''Džaotong''; v slovenskih virih večkrat zasledimo tudi obliko ''Čaotung'', ki je posledica nepravilnega poslovenjanja iz [[Wade-Gilesovo prečrkovanje|WG prečrkovanja]] ''Chaot<nowiki>'</nowiki>ung''). Delal je v bolnišnici, ki so jo vodili italijanski [[menih]]i kamilijanci in šolske sestre iz [[Slovenska Bistrica|Slovenske Bistrice]]. Bolnišnica je bila ob njegovem prihodu v precej slabem stanju in osebje ni bilo primerno usposobljeno. Pod vodstvom doktorja Janeža je bolnišnica doživela pravi razcvet. Janež je vodil izobraževanje in urjenje osebja, uspelo pa mu je (s pomočjo dobrotnikov iz tujine) dobiti tudi nekaj sodobnejše opreme: rentgenski aparat in kirurške instrumente. Med okoliškim prebivalstvom se je začel širiti glas o čudežnem zdravniku, ki zna pozdraviti vse težave. V tem obdobju se je doktor Janež naučil [[kitajščina|kitajščine]], saj je hitro videl, da brez znanja jezika ne more vzpostaviti pravega stika s pacienti.
Stanje v mestu je bilo obupno: na Tajvanu je bilo obromno beguncev s celine, veliko je bilo revščine in bolezni, ki so posledica pomanjkanja higiene. Bolnišnice v mestu ni bilo. Menihi kamilijanci so usposobili zasilno ambulanto, ki se počasi razvila v bolnišnico, v kateri je doktor Janež preživel naslednjih 38 let. V vsem tem času ni imel niti dneva dopusta, delal je od jutra do poznih nočnih ur, marsikdaj je imel tudi po 10 težkih operacij v enem dnevu. V vsem tem času se je tudi odpovedal plači: zadovoljen je bil s stanovanjem, hrano in malo drobiža.
 
Umrl je 11. oktobra 1990. Pokopali so ga 19. oktobra v Luodongu. Na zadnjo pot ga je pospremila nepregledna množica ljudi, ki so prišli počastinpočastit spomin na velikega moža.
 
==Spomin na dr. Janeža==
Brezimni uporabnik