Pismenost: Razlika med redakcijama

Številni analitiki jemljejo stopnjo pismenosti države ali regije kot glavno merilo pri določanju vrednosti [[človeški kapital|človeškega kapitala]], saj je pismene ljudi ceneje izučiti kot nepismene. Višja pismenost pomeni tudi več priložnosti za zaposlitev in dostop do višjih ravni [[izobraževanje|izobraževanja]].

 

Z uvedbo obveznega šolstva v [[18. stoletje|18. stoletju]] je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligirane manjšine in je tako postala nuja za vsakega posameznika. Danes [[družba|družba]], ki velja za nepismeno ali polpismeno velja za nerazvito. Pismenost določa prag civiliziranosti in je že skorajda samoumevno, da razviti svet pri vprašanju o odstotku pismenosti zapisuje številke, ki so blizu 100.

Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekaj desetletij nazaj je pisati pomenilo pisati z roko s [[svinčnik|svinčnikom]], nalivnikom in nato s [[kemični svinčnik|kemičnim svinčnikom]]; strojepisci, publicisti in znanstveni pisci pa so uporabljali [[tipkovnica|tipkovnice]] na [[pisalni stroj|pisalnih strojih]]. Dandanes je uporaba svinčnika za pisanje zelo redka; danes pišejo na roke pravzaprav le še šolajoča se mladina, pisci grafitov, [[kaligrafija|kaligrafski pisci]] in sleherniki v pismih za posebne priložnosti (smrt, poroka, rojstvo otroka) in seveda takrat, ko nas [[tehnologija|tehnologija]] pusti na cedilu. Vsakdanja pisna sporočila danes tipkamo, največkrat v [[prenosni telefon|mobilne telefone]], in sicer pri pisanju kratkih sporočil ([[SMS|SMS]]) in pa tipkanje v računalnik. Zagotovo se bo pojem pismenosti v prihodnje še zelo spreminjal in prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi.

8. september je od leta 1966 mednarodni dan pismenosti, ki opozarja na to, da je kljub današnjemu razvoju stopnja pismenosti v mnogih državah sveta še vedno izrazito nizka. Največ nepismenih je v Saharski Afriki ter [[južna Azija|južni]] in zahodni [[Azija|Aziji]].

 

Standardi, katera raven teh sposobnosti že zadošča za pismenost, variirajo od družbe do družbe. Pogosto se upoštevajo tudi druge spretnosti, kot sta [[računalniška pismenost]] ali osnovna [[matematična pismenost]], saj mnogi ljudje sicer ne znajo brati črk, znajo pa brati številke in se kljub temu, da ne znajo brati besedila, lahko celo v omejenem obsegu naučijo uporabljati [[računalnik]]. Vedno več informacij je slikovne, zvočne in filmske narave.

Poznamo več vrst pismenosti, in sicer nove pismenosti (nove oblike pismenosti, ki jih omogoča napredek tehnologije), [[medijska pismenost|medijsko pismenost]] (kompetence, ki omogočajo ljudem ustvarjanje, ocenjevanje in analiziranje sporočil v različnih oblikah medijev), [[računalniška pismenost|računalniško pismenost]] (znanje in sposobnost uporabe računalnikov in računalniške tehnologije, z vrsto spretnosti), [[informacijska pismenost|informacijsko pismenost]], [[elektronska pismenost|elektronsko pismenost]] (spretnost komunikativnega izkoriščanja celotnega potenciala novih elektronskih medijev), [[glasbena pismenost|glasbeno]] (sposobnost branja not ali celo komponiranja), [[kartografska pismenost|kartografsko pismenost]] (sposobnost orientiranja po zemljevidu) idr.

 

[[Slika:World_illiteracy_1970-2010.svg‎|thumb|Svetovna pismenost med leti 1970 in 2005]]

Stopnja nepismenosti na Slovenskem je v [[18. stoletje|18. stoletju]] znašala približno 97 odstotkov. S splošno šolsko naredbo iz leta 1774, ko je šolanje postalo obvezno, pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligerane manjšine. Tako je leta 1870 v šolo hodil že vsak sedmi otrok - stopnja nepismenosti je znašala 60 %. Leta 1887 se je šolal že vsak tretji otrok, stopnja nepismenosti pa se je iz leta v leto manjšala. Leta 1880 je znašala 39 %, ob koncu [[19. stoletje|19. stoletja]] 25 %. V začetku [[20. stoletje|20. stoletja]] je stopnja padla že na 15 %, kar je bilo približno 270. 000 [[prebivalstvo|prebivalstva]]. Zadnji [[popis prebivalstva|popis prebivalstva]], ki je spraševal o pismenosti oziroma nepismenosti je bil leta 1991. Ta je prišel do ugotovitev, da je med ljudmi, starimi 10 let ali več, takrat bilo nepismenih približno 0,44 odstotka, kar je približno 7559 ljudi. Od tega je bilo 3035 moškega prebivalstva, kar znaša 0,4 % in 4524 ženskega prebivalstva, kar je 0,5 %. Vprašanje o pismenosti je bilo postavljeno samo osebam, ki so dokončale manj kot 3 razrede [[osnovna šola|osnovne šole]]. Popisovalec je odgovor vpisal na osnovi izjave popisane osebe, pri tem pa je veljalo, da je pismen tisti, ki zna brati in napisati sestavek iz vsakdanjega življenja oz. tisti, ki zna prebrati in napisati pismo.

Evropsko povprečje nepismenosti je bilo že od nekdaj bolj ugodneje. Leta 1770 je bila stopnja nepismenega prebivalstva izmerjena na 85 odstotkov. Tri desetletja pozneje (1780) je bilo nepismenega prebivalstva za 60 %, leta 1870 za 25 % in na začetku 20. stoletja za 10 %, kar je približno za 5 % manj kot na Slovenskem.

 

*[[digitalna pismenost]] ([[:en:digital literacy|digital literacy]])

*[[opismenjevanje]]

*[[pisanje]]

 

*Miran Hladnik, ''Biti pismen danes'', 2007. {{COBISS|ID=35814754}} [http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/pismenost.html|''Biti pismen danes'']

*Vasilij Melik, ''Osnovna šola na Slovenskem'', 1970. {{COBISS|ID=30694657}}

*Milena Ilić, Nelka Verdot, Rada Vujasin, Angelca Juvanc, ''Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v Republiki Sloveniji v letu 1991: rezultati po občinah'', 1994. {{COBISS|ID= 4143368}}

 

{{Wikislovar|pismenost|Pismenost}}

[http://www.stat.si/index.asp| Statistični urad Republike Slovenije]