Tridesetletna vojna: Razlika med redakcijama

'''Tridesetletna vojna''' je [[ime]] za [[spopad]]e med [[letom]]a [[1618]] in [[1648]], ki so se v [[Evropa|Evropi]] odvijali na področju [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]], vključene pa so bile tudi druge sile. Razlogi naj bi bili v [[vera|verskih]] sporih med [[protestanti]] in [[katoliki]].

Leta [[1630]] so sprte strani pričakovale, da se bo vojna končala, vendar se je vanjo vključila tudi [[Švedska]] in jo tako podaljšala še za nadaljnjih 18 let.

Vojna se je začela na Češkem, ko so Češkičeški protestanti skozi okno vrgli cesarjeve svetovalce, dogodek pa je dobil ime

[[Praška defenestracija]]. Po tem dogodku je bil odstavljen tudi takratni radikalno katoliški kralj [[Ferdinand II.]] novNov voditelj pa je postal [[protestantizem|protestantski]] kralj [[Friedrich V.]] [[Ferdinand II.]] je leta [[1620]] protestantom vrnil udarec (leta [[1619]] je postal nemški cesar in tako nadomestil izgubljeno moč in oblast), saj je v zelo znani bitki pri [[Bela gora|Beli gori]], ki leži blizu [[Praga|Prage]], porazil češko vojsko. S to zmago je [[Ferdinand II.]] vrnil habsburške dedne dežele nazaj pod oblastjooblast katoliškeKatoliške Cerkvecerkve.

A kmaluKmalu po tem porazu pa so se protestantske sile dodatno okrepile. Habsburžanom, ki so bili [[katoličan]]i in so vodili vojno proti [[protestantizem|protestantom]], se je uprlo še več držav:. To so bile [[Danska|Danci]], [[Švedska|Švedi]] in seveda še [[Francija|Francozi]]. Vojna je nato trajala vse do leta 1648, ko so dosegli podpis [[Vestfalski mir|Vestfalskega miru]], s katerim je [[Francija]] dobila del nemškega ozemlja, [[Švica]] in [[Nizozemska]] pa sta postali neodvisni, saj sta bili izločeni iz [[Nemško cesarstvo|Nemškega cesarstva]]. Za nekatere morda še najbolj pomembna posledica vojne pa je bila ta, da je [[protestantizem]] v [[Nemčija|Nemčiji]] postal uradno priznana vera.

V 16. stoletju so bile najmočnejše države v Evropi, poleg AnglijeAnglija, ki je bila pomorska velesila, Francija, ki se je vso drugo polovico stoletja morala ukvarjati z notranjimi verskimi spori, Španija in Sveto rimsko cesarstvo. SlednjiSlednjega so obvladovali španski in avstrijski [[Habsburžani]]. Ob robovih njihovega imperija so se na zahodu borili za svojo neodvisnost Nizozemci, na vzhodu pa je na Češkem že od 15. stoletja tlel [[Husiti|husitski]] nemir, naperjen proti katoliškiKatoliški cerkvi in od 1526 tudi proti Habsburžanom, ki so tedaj nasledili češko krono.

Cesarja [[Ferdinand I. Habsburški|Ferdinand I.]] in [[Maksimilijan II. Habsburški|Maksimilijan II.]] sta krhko zatišje vzdrževala tako, da določil odvzema posesti nista izvajala in sta skrbela predvsem za politično ravnotežje v cesarstvu. [[Rudolf II. Habsburški|Rudolf II.]], ki je zavladal 1576, pa je s pregonom nadškofa in volilnega kneza [[Köln]]a 1583 prvič udejanil sporno odločbo. Zaplet se je začel poglabljati 1607, ko je po izzivanju katoličanov v protestantskem mestu [[Donauwörth]] Rudolf II. dopustil, da je katoliški bavarski vojvoda [[Maksimilijan I. Bavarski|Maksimilijan I.]] z vojsko zavzel mesto in ga priključil [[Bavarska|Bavarski]]. Da bi se zaščitili pred nadaljnimi takimitakšnimi ekscesi, so se protestantski državni stanovi pod vodstvom volilnega palatina [[Friderik V. Pfalški|Friderika V. Pfalškega]] 1608 združili v ''auhausensko unijo''. Katoliški državni knezi so naslednje leto odgovorili z ustanovitvijo ''katoliške zveze'', ki jo je vodil Maksimilijan I. Bavarski.

Najhuje so se verska nasprotja kazala na [[Češka|Češkem]]. V Broumovu so 1611 zaprli protestantsko cerkev, zgrajeno na posesti katoliškega gospoda, 1614 so eno v Hrobu celo porušili. Politična nasprotja so se zaostrila, ko je 1617 cesar [[Matija I. Habsburški|Matija]], ki je bil brez otrok, stanovom vsilil za češkega kralja bratranca [[Ferdinand II. Habsburški|Ferdinanda]] (ki ga je določil tudi za svojega cesarskega naslednika). Ferdinand je takoj uvedel politiko popolnega avstrijskega nadzora, ki naj bi spodkopala protestantizem. Uvedel je cenzuro, katoliki so bili izključeni iz javnih služb, in več protestantskih ustanov je razglasil za nezakonite. Nezadovoljstvo z njegovimi ukrepi je pripeljalo do incidenta, imenovanega druga praška [[defenestracija]]: predstavniki protestantskih stanov so 18. maja 1618 vdrli v praški grad in po prepiru vrgli s tretjega nadstropja dva cesarska namestnika in njunega pisarja (kiker paso se pri padcupadli v blato obrambnega jarka, se niso poškodovali). To je bilo hkrati znamenje za upor čeških protestantskih stanov proti habsburški katoliški oblasti.

== Češki upor in širitev vojne v Nemčijo (1618 - 231618–23) ==

Uporni češki protestantski deželni stanovi so sestavili svojo ustavo in izvolili za češkega kralja Friderika V. Pfalškega. Pridobili so si tudi podporo [[Saška|saškega vojvode]], ki(poslal jim je poslal 2.000 najemnikov pod vodstvom Ernesta von Mansfelda,) in sodelovanje Bethlena Taborja, voditelja upornikov proti Habsburžanom v Transilvaniji. Mansfeld je 1618 osvojil Plzen, medtem ko je Bethlen oblegal Dunaj.

Tem začetnim uspehom je v naslednjih letih sledil popoln preobrat. Avstrijskim Habsuržanom so priskočili na pomoč španski, ki so z vojsko vdrli v Palatinat. Več luterantskih držav, vključno Saškas Saško, je v zameno za lastno varnost obljubilo, da ne bo pomagalo Češki in Palatinatu. 8. novembra 1620 so združene čete cesarja, katoliške zveze in saških najemnikov pod vodstvom J. Tillyja [[Bitka na Beli gori|na Beli gori]] premagale uporniško vojsko. Friderik se je zatekel v [[Nizozemska|Nizozemsko republiko]] (od koder se je smel vrniti šele 1631). Cesarsko sodišče je obsodilo na smrt in dalo javno usmrtiti sedemindvajset27 kolovodij upora. Sledila je množična zaplemba protestantske zemlje in nasilna obnova katolištva. Češkega plemstva odtlej ni bilo več.

Po zmagi na Beli gori se je združena katoliška vojska usmerila proti Palatinatu, ki pa ni imel sredstev, potrebnih za obrambo. Na pomoč sta mu sicer priskočila protestantska Baden in Braunschweig, ki pa sta se po porazih pri Wimpfenu, Höchstu in Stadlöhnu umaknila iz vojne. Španske in bavarske sile so 1622 osvojile [[Heidelberg]], prestolnico Palatinata. Maksimilijan Bavarski je prejel Friderikova ozemlja in prevzel njegov glas v zboru [[volilni knez|volilnih knezov]] (''Kurfürstenrat'') cesarstva. Zdelo se je, da je vojna končana v korist cesarja in katoliške zveze.

== Dansko obdobje vojne (1624 - 291624–29) ==

Vojaški uspehi katoliške vojske so pomenile grožnjo za protestantske države ob [[Baltsko morje|Baltiku]],. medMed kateriminjmi je bila najmočnejša [[Danska]], ki se je čutila kotnjihovo njihova zaščitnicazaščitnico in je imelimela tudi interes, da bi razširilarazširiti svoj vpliv v severno Nemčijo. S sporazumom v [[Haag]]u je 1625 dobila podporo Anglije in Francije, ki sta bili tudi zaskrbljeni zaradi habsburških uspehov, in podporo Nizozemske republike, ki se je borila za neodvisnost od Španije.

S podreditvijo severno nemškihsevernonemških knezov je cesar Ferdinand II. dosegel vrhunec svoje moči. Ko pa je z [[restitucijski edikt|restitucijskim ediktom]] (kljub opozorilom Wallensteina, da ne kaže vpletati ideologije) skušal obnoviti katoliški nadzor nad vsemi cerkvenimi ozemlji, ki so jih po letu 1552 sekularizirali, je to v severno Nemčijo vneslo nov nemir. Na državnem zboru v [[Ratisbon]]u 1630 je na cesarja s političnim nastopom pritisnil tudi francoski delagatdelegat oče Joseph in še razvnel nezadovoljstvo nemških knezov.

== Švedsko obdobje vojne (1630 - 351630–35) ==

Švedski kralj [[Gustav II. Adolf]] je z vznemirjenjem spremljal prihod Habsburžanov na baltiško obalo. S porazom Danske je ostal edini možni zaščitnik severno-nemškihsevernonemških protestantskih knezov, kar mu je odpiralo možnosti za prodor švedskega vpliva proti jugu. AVendar se je v tridesetletno vojno se je lahko vključil šele, ko mu je, tudi z [[Kardinal Richelieu|Richelieujevo]] pomočjo, uspelo skleniti ugoden mir s Poljaki (sporazum v [[Altmark]]u 25.9.1629).

Julija 1630 je Ferdinand II. odstavil Wallensteina in zmanjšal cesarsko vojsko. (Ferdinand II. je podlegel govoricam o Wallensteinovi nezvestobi, ki so jih po neuspelem obleganju Stralsunda in ob Wallensteinovem obotavljanju pri vojaškem uveljavljanju restitucijskega edikta začeli širiti jezuiti in katoliška zveza.) Na drugi strani je Gustav II. Adolf v [[Barwice|Barwicah]] sklenil s Francijo sporazum, da bo financirala 30.000 mož švedske vojske, če bo napadal le Habsburžane in ne tudi Bavarske. Potem ko je Tillyjeva vojska oropala in uničila mesto [[Magdeburg]], sta se Švedom priključili še nemški državi [[Saška]] in [[Brandenburg]]. Združeni vojski Švedske in Saške sta pri [[Bitka pri Breitenfeldu|Breitenfeldu]] blizu [[Leipzig]]a premagali Tillyja. S tem je bila Švedom odprta pot naprej v Nemčijo. Cesar je ponovno nastavil Wallensteina za vrhovnega poveljnika cesarske vojske.

Gustav II. Adolf je prodrl v Porenje, zavzel [[Mainz]], kršil sporazum s Francozi in prečkal bavarsko mejo. Tilly ga je skušal zaustaviti, avendar je bil 1632 premagan in smrtno ranjen pri mestu [[Rain am Lech|Rain]] ob reki [[Lech]]. ZatoNapredovanje švedske vojske pa je napredovanje švedske vojske upočasnil Wallenstein in ji pri [[Nürenberg]]u prizadejal manjši poraz. Švedi so se obrnili proti severu in koncemkonec leta dosegli težko priborjeno zmagozmagali v bitki pri [[Lützen|Lütznu]], v kateri pa je padel njihov kralj. Po bitki se je Wallenstein skušal pogoditi o mirovnem sporazumu s Saško, Brandenburgom in Švedsko, a so ga obtožili izdaje in cesar ga je drugič odstavil, ga izobčil in na njegovo glavo razpisal nagrado. 1634 so ga ubili lastni ljudje.

Po smrti Gustava II. Adolfa so se motivi Švedov za bojevanje na nemških tleh zmanjšali. Švedski kancler [[Axel Oxenstierna]], regent mladoletne kraljice [[Kristina Švedska|Kristine]], je organiziral severno nemškesevernonemške države v [[Heilbronnska liga|heilbronnsko zvezo]], ki naj bi prevzela večji delež svoje obrambe. A načrtVendar se načrt ni posrečil. Zvezo in Švede je 1634 pri [[Nördlingenu]] hudo porazila združena španska, cesarska in bavarska vojska. Nemške države so se začele ena za drugo umikati iz vojne. Saška je 1635 v Pragi sklenila ločen mir s cesarjem. Cesar ni več vztrajal pri restitucijskemu ediktu in vse je kazalo, da bo vojne res kmalu konec.

== Francosko-švedsko nadaljevanje vojne (1635 - 481635–48) ==

Tedaj se je prvi minister Francije Richelieu ustrašil, da se bo Švedska umaknila iz vojne. Obnovil je sporazum iz Barwic in Špancem in cesarju napovedala vojno. V protihabsburško koalicijo je poleg Švedske in Nizozemske republike pritegnil še vojvodo Bernarda Saško-Weimarskega in severno italijanskesevernoitalijanske države [[Savoja|Savojo]], [[Mantova|Mantovo]], [[Parma|Parmo]] in [[Modena|Modeno]].

Francozom ni steklo po pričakovanjih. Na začetku so doživeli nekaj porazov. Njihovo ofenzivo v Porenje so odbile španske in cesarske čete in 1636 ogrozile Pariz. Toda prej kot v letu dni so se Francozi toliko opomogli, da so ozemlje zavzelizopet nazajzavzeli in nadaljevali ofenzivo.

Aktivnost Švedov v Nemčiji je v letih 1643-441643–44 prekinila vojna z Danci. V tem času so na bavarskih bojiščih imeli nekaj uspehov Bavarci, ki so zmagali proti Francozom v bitkah pri Tuttlingenu (1643), Freiburgu (1644) in Mergentheimu (1645).

Potem, ko so Švedi premagali Dance na kopnem in na morju in si zagotovili prevlado v Baltiku, so se spet usmerili na južno Češko, kjer so februarja 1645 v Jankauu hudo porazili slabše opremljeno cesarsko-bavarsko vojsko. V avgustu istega leta so Francozi dobili drugo bitko pri Nördlingenu. Z mirom v [[Ulm]]u 1647 so prisilili Maksimiljana Bavarskega, da je odrekel pomoč cesarju, vendar je mirovni pogoj prekršil in v maju 1648 spet sodeloval s cesarsko vojsko v bitki pri Zusmarshausnu. To pot Tokrat je po številu možštevilčno pol manjša cesarsko-bavarska vojska komaj ušla popolnemu uničenju. V juliju 1648 so Švedi pod vodstvom generala Karla Gustava (kasnejšega kralja [[Karl X. Gustav|Karla X. Gustava]]) zavzeli praški grad. Grozilo je zavzetje Prage in cesar Friderik III. je moral na pogajanjih v [[Münster|Münstru]] in [[Osnabrück|Osnabrücku]] (ki so potekala že od 1644) sprejeti predložene mu mirovne pogoje. Pogajanja so bila zaključena 24. oktobra. Vrsta dokumentov, ki je bila podpisana med 15. majem in 24. oktobrom 1648, sestavlja [[vestfalski mir]],. kiTa je končal tridesetletno vojno, ni pa razrešil ozemeljskega spora med Francijo in Španijo, ki sta vojno nadaljevali do [[Pirenejski mir|pirenejskega miru]] 1659.

Vojna se je spet in spet vračala na ista ozemlja in jih pustošila. Zaradi novih vojaških taktik in uvedbe lahkega, gibljivega topništva je bila umrljivost vojakov zelo velika. Vojske so bile velikokrat slabo oskrbovane in poveljniki niso imeli moči, da bi ohranjali disciplino,. tako daZato je prihajalo tudi do plenjenj in nasilja nad prebivalci., Tiki so v vojni najbolj trpeli.

Najbolj je bil prizadet Palatinat, ki je izgubil 80 odstotkov% prebivalstva,; daljenato Češka, Pomorjansko, in; deli Porenja, Brandenburg, Šlezija in Bavarska. Nekatere številke govorijo o zmanjšanju prebivalstva v Svetem rimskem cesarstvu od z 21 na 13,5 milijona,. naNa Češkem odnaj bi se število prebivalcev s 3 milijonov zmanjšalo na 800.000, pri čemer naj bi bilo od 35.000 čeških vasi popolnoma zapuščenih kar 25.000. Vendar novejši avtorji opozarjajo, da so te številke pretirane, da so pisci pretiravali, da bi uveljavili svoje interese kot npr. (brandenburški zgodovinar [[Samuel von Pufendorf]], ki je s pretiravanjem skušal opravičiti povojno politiko brandenburškega volilnega kneza). Vsekakor je bilo okrevanje prebivalstva hitrejše, kot se je sprvaso mislilopričakovali.

Za kmete so bile posledice vojne različne od področja do področja. Na jugozahodu, še posebej na Bavarskem in v Palatinatu, je vojna pospešila zaton tlačanstva. Močno razredčenje kmečkega prebivalstva je zmanjšalo število najemnikov, ki so postali za plemstvo dragocenejši. Na severo-vzhoduseverovzhodu, kjer je bilo veleposestniško plemstvo (''junkerji'') najmočnejše, pa je volilni knez z zaostritvijo tlačanstva kupoval njihovo politično zvestobo.

V evropskem merilu se je s tridesetletno vojno končalo obdobje protireformacije in verskih vojn. Luteranci in kalvinisti so bili izenačeni s katoličani. Položaj cesarja je bil oslabljen, zmagal je partikularizem deželnih knezov. Med vojaško močnimi državami je Španijo nadomestila Francija, ki je za nekaj časa prevzela odločilno vlogo v političnih odločitvah. Habsburžanom se je zmanjšal nekdanji cesarskocesarski vpliv, izšli pa so iz vojne s trdnejšo, bolj povezano avstrijsko državo.

* {{cite book |title=Tridesetletna vojna |last=Lee, Stephen J. (1995).|first= ''Tridesetletna|authorlink= vojna.''|coauthors= Ljubljana:|year=1995 |publisher=Znanstveno in publicistično središče. [http://cobiss6.izum.si/scripts/cobiss?ukaz|location=DISP&idLjubljana |isbn=0903584746789939&rec |cobiss=1&sid50402560 |page=1 cobiss]|pages= }}