Marshallov načrt: Razlika med redakcijama

Program nosi ime po takratnem državnem sekretarju [[George Catlett Marshall|Georgeu Catlettu Marshallu]]u, ki je leta [[1947]] ob priliki govora na [[Univerza Harvard]]ski|Harvardski univerzi]] izjavil, da je Evropa nujno potrebna pomoči, ki jo lahko samo ZDA nudijo. Zamisel sta podprla bodisitako [[Kongres ZDA|ameriški Kongres]] kot [[Bela Hiša]]. Člana ministrstva za zunanje zadeve (''Department of State'') [[William L. Clayton]] in [[George F. Kennan]] sta glavna avtorja vsebine Marshallovega načrta. Osnovno besedilo je bilo pripravljeno že [[junij]]ajunija istega leta in je predvidevalo gmotno pomoč vsem evropskim državam vključno s [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]], razen [[Španija|Španije]], ki se je bila izognila vojni.

Dejansko ni bila predvidena "rekonstrukcija" hudo prizadete Evrope, temveč njena "modernizacija". Ameriško razumevanje evropskih problemov ni jemalo v poštev skrajne potrebe ljudstva po osnovnih dobrinah (stanovanjih, prehrani, energiji). Pomoč Evropi je bila mišljena kot dolgoročna [[investicija]], predvsem ustvarjanje novih struktur in ponudba novih [[tehnologija|tehnologij]], kar bi povzročilo razvoj [[trgovina|trgovskih]] stikov in dolgotrajno [[ekonomija|ekonomsko]] in tehnološko odvisnost Evrope od ZDA. To je bilo jasno razvidno iz pogojev načrta, ki je med drugim predvideval, da morajo države sprejemnice pomoči dovoliti ameriški nadzor nad vso ekonomijo. Prav ta plat predloga, praktično [[kolonializem|kolonialistični]] razvoj gospodarstva Združenih držav, je prepričala oblasti in volilcevolivce, da so brez odlašanja sprejeli načrt in ga začeli takoj izvajati. Kljub nasprotovanju [[Robert A. Taft|Roberta A. Tafta]]a, je bil ERP ratificiran [[april]]aaprila [[1948]], z odobritvijo 12.400 milijonov dolarjev razhodka v štirih letih. <ref>

Grogin, Robert C.: ''Natural Enemies: The United States and the Soviet Union in the Cold War, 1917-1991'', Lexington Books 2001, ISBN 0739101609 </ref>

Evropske države si niso mogle dovoliti, da bi ne sprejele - čeprav zainteresirane - pomoči. Samo Sovjetska zveza ni mogla pristati na dogovor, ki je bil v pravem nasprotju z [[marksizem|marksističnimi]] teorijami. Kakor so AmerikanciAmeričani sicer predvidevali, je torej Sovjetska zveza odstopila od projekta in potegnila za seboj vse države vzhodne Evrope in [[Finska|Finsko]].

Preostale države so se vključile v Marshallov načrt in se začele pogajati o razdelitvi in uporabi predvidene pomoči. Pri teh pogajanjih so se razjasnila tudi različna [[politika|politična]] stališča. Tako je na primer [[Francija]] zagovarjala nujnost, da se [[Nemčija|Nemčiji]] dodeli čim manj in s tem prepreči njen ekonomski razvoj. [[Švedska]] je zahtevala garancije, da se trgovski stiki s Sovjetsko zvezo ne bi pretrgali. [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske |Združeno kraljestvo]] se je zavzemalo za visoko vojno odškodnino, čeprav ni bilo toliko poškodovano kot ostala Evropa. Na drugi strani so ZDA odkrito postavile zahtevo, da se evropske države zoperstavijo [[komunizem|komunizmu]] in prekinejo vsak obstoječ dogovor s komunisti.<ref>Gaddis, John L.: ''We Now Know: Rethinking Cold War History''. New York, Oxford University Press, 1997. </ref> Iz tega je razvidno, da je šlo - grobo povedano - za materialni odkup politične pripadnosti zahodne Evrope, ki je morala v stiski za preživetje obljubiti prilagoditev ameriški ideologiji.

Kar se tiče materialnih pridobitev tega programa, je treba priznati, da so si vse države koristnice opomogle z ameriškimi prispevki. Kljub napotkom za porabo sredstev predvsem v korist [[industrija|industrije]], je bil velik delež pomoči namenjen osnovnim potrebam prebivalstva, predvsem gradnji [[stanovanje|stanovanjskih hiš]] in [[šola|šol]]. Pritok [[denar]]ja v [[tovarna|tovarniške]] blagajne je takoj pospešil proizvodnjo in s tem izboljšal splošne gospodarske pogoje. Vendar pa nekateri viri<ref>Milward, Alan S.: ''The Reconstruction of Western Europe 1945-51'' Berkeley, University of California Press, 2006 </ref> trdijo, da je bil doprinos tujega kapitala nepotreben, ker bi si bila Evropa opomogla tudi samo z lastnimi močmi, čeprav počasneje. Po teh trditvah, naj bi hipotetična počasna obnova Evrope dovolila vzporedno sodelovanje z vzhodno Evropo in preprečitev razdora med blokoma.<ref> Hardach, Gerd: ''Der Deutsche Industrie- und Handelskammertag 1861-2011 – Der Spitzenverband der Industrie- und Handelskammern im Wandel der Zeit'', ISBN 978-3-933150-87-5 </ref>

V Združenih državah se je po izvedbi Marshallovega plananačrta industrijska proizvodnja podvojila, brezposelnost je padla od 10 na 2 milijona oseb in država je imela na zalogi 7 % svetovne razpoložljivosti [[zlato|zlata]].

* [[Nemčija med letoma 1945 in 1949 ‎]]