Marjan Rožanc: Razlika med redakcijama

| occupation = litografskišportni risardelavec, svobodni književnik}}

Rodil se je kot drugi sin Viktorja Rožanca, bolniškega strežnika v umobolnici na Studencu, in Otilije Rožanc, rojene Berghaus, gospodinje. Najprej stanujejoso stanovali v Slapah pri Ljubljani, od koder se [[1934]] preselijo v [[Zelena jama|Zeleno jamo]], ki ga je odločilno zaznamovala odnjegovo zgodnjezgodnjo mladostimladost. Med letoma [[1937]] in [[1940]] je obiskoval osnovno šolo v [[Četrtna skupnost Moste|Mostah]], med letoma [[1940]] in [[1943]] pa nižjo gimnazijo v [[prva državna realka|prvi državni realki]] na [[Vegova ulica, Ljubljana|Vegovi ulici]].

Po vrnitvi se je [[1955]] zaposlil kot pomožni litografski risar v Mariborski tiskarni in arhivar v Časopisno-grafičnem podjetju [[Večer (časopis)|Večer]] v [[Maribor]]u. Takrat so se tudi začele njegove prve literarneje objavezačel v Obzorniku [[Prešernova družba|Prešernove družbe]]: ''Prišla je tudi Helena'', ''Mišolovka, gumbi in tičnica''; objavlja tudi v ''Mladih potih'', ''[[Ljubljanski dnevnik|Ljubljanskem dnevniku]]'', ''[[Naša sodobnost|Naši sodobnosti]]'' in ''[[Nova obzorja|Novih obzorjih]]''. Od [[1956]] se je živelpreživljal kot svobodni književnik brez statusa svobodnega književnika, ki ga je dobil [[1960]], ko se je tudi poročil z Janjo Kacjan. Celotno pisateljevo knjižnico je po njegovi smrti zapustila komenski knjižnici. [[1972]] se jima je rodila hčerka Tonca, baletna plesalka v SNG Opera in balet Ljubljana.

[[Slika:RožancVolčjiGrad.jpg|thumb|Domačija Marjana Rožanca v Volčjem Gradu pri Komnu.]] V letih [[1962]] in [[1963]] je bil član uredniškega odbora ''Perspektiv'', v sezoni [[1962]]/[[1963]] pa je vodil eksperimentalno gledališče [[Oder 57]], ki je prenehalo delovati spomladi [[1964]]. IstegaTega leta soje oblast zaradi političnih izgredov prepovedaliprepovedala igro ''Topla greda''; na prvo uprizoritev je prišlo nekaj delavcev iz neke zadruge, ki so s kričanjem prekinili predstavo. Predstavniki Odra 57 in ''Perspektiv'' so bili mnenja, da bo ponovna uprizoritev spet izzvala izgrede, zato so jo zadnji dan odpovedali in, predstavo ter njeno tiskanje prepovedalipa je oblast dokončno prepovedala. Ukinjene so bile tudi ''Perspektive'', avtor pa se je umaknil izs kulturno-politične scene.

Leta [[1968]] je bil zaradi [[esej|esejev]], objavljenih v tržaški [[revija|reviji]] ''[[Most]]'', obsojen na pogojno dveletno kazen. Med letoma [[1969]] in [[1970]] je bil član in sekretar uredniškega odbora ''Problemov'', od [[1974]] do [[1981]] pa je delalbil zaposlen kot sekretar zveze športnih društev Slovan in direktor delovne skupnosti ZŠD Slovan.

[[1980]] je kupil staro kmečko hišo na Krasu v [http://www.volcjigrad.com/mambo/content/view/15/32/ Volčjem Gradu], jo obnovil in tam preživel večino svojega časa in ustvarjalnega dela. Kraj naj bi dobil ime po grofovi hčerki Mariji Volciji iz Ogleja, ki se je v tem kraju zdravila. Skoraj vsako leto je izdal nov [[roman]], knjigo kratke proze ali [[Esej|esejev]]. Celotno pisateljevo knjižnico je žena po njegovi smrti zapustila komenski knjižnici. Njegovo hišo je kasneje kupil [[slikarstvo|slikar]] [http://www.medana-art.com/index.php?vie=cnt&str=5_slo&id=2006051509015168&lng=slo Mario Palli].

Za njegove zadnje objave, predvsem so to [[črtica (književnost)|črtice]] in [[novela (književnost)|novele]], je značilno opisovanje predmestnega okolja in življenjskih vprašanj, tako imenovanih [[mali človek|malih ljudi]], kmalu tudi vse izrazitejša družbena in moralna kritičnost – ta je dobila svojski obraz tudi v drami ''Jutro polpreteklega včeraj'', ki uprizarja izvirno slovensko različico [[jezni mladeniči|jezne mladostne dobe]]. V začetnih novelah, ki so zbrane v knjigi ''Mrtvi in vsi ostali'', pa piše o zaporniških izkušnjah. V tistem času je velik vpliv nanj imel [[Gustave Flaubert]].

Že v prvih pripovednih besedilih so pomembne avtobiografske prvine, nanašajoče se zlasti na avtorjevo intimno pripadnost socialnemu in duhovnemu okolju ljubljanskega delavskega "zamestja" Zelena jama. V tem smislu je značilna novela ''Pravljica''. Njeno snov je avtor pozneje razširil in poglobil v enem svojih osrednjih del, romanu ''Ljubezen'', ki v nostalgični spominski optiki obnavlja usodo pripovedovalčeve mladostne druščine in tudi širše dogajanje ter atmosfero v Zeleni jami med okupacijo. Vodilna tema romana je mladostnikova čista ljubeča zavezanost svojemu okolju in ljudem ne glede na tragične ločitve zaradi vojne. Po tem romanu in po noveli ''Pravljica'' je [[Rajko Ranfl]] leta [[1984]] posnel istoimenski celovečerni [[film]].

Od sredine šestdesetih letih se je ukvarjal z esejistiko. Eseje je sprva objavljal v revijah, kmalu pa tudi v samostojnih in zaključenih knjižnih izdajah, med katerimi so najznačilnejše ''Iz krvi in mesa'', ''Evropa'', ''Manihejska kronika'' in ''Brevir''. Njihova tematika segaobsega odključna ključnih vprašanjvprašanja novodobnega evropskega humanizma, politikepolitiko, kulturekulturo, moralemoralo, umetnostiumetnost, športa došport, filozofskihfilozofska, literarnihliterarna, zgodovinskihzgodovinska, eksistencialniheksistencialna, religioznihreligiozna in metafizičnihmetafizična vprašanjvprašanja, kot jih pred občutljivega, verujočega in skeptičnega človeka postavlja moderni "brezbožni" čas.

Pisal je tudi športne eseje. Pri športu ga je bolj kot zunanji uspeh privlačil proces združevanja. Svojo osebno izkušnjo na področju športa je Rožanc esejistično preformiral v knjigi ''Demon Iva Daneva'', kjer gre za dva eseja (''Demon Iva Daneva'' in ''Maša dvajsetega stoletja''), ki govorita o košarki in nogometu, in kjer piše o tem, da je šport del človeške vsakdanjosti. STudi športomsam se je tudiukvarjal sams ukvarjalšportom, bil je namreč nogometaš. Po njem so poimenovali tradicionalni mladinski nogometni turnir v Ljubljani. Ta izkušnja v športu je nanj delovala zelo pozitivno, saj je v tem času objavil veliko število del; kot je sam rekel, je v službi deloval kot družbeni delavec, literaturo pa pisal kot privatnik.

Rožanc je bil kot pripovednik in dramatik, ki je v začetnem obdobju deloval v okviru [[realizem|socialnega realizma]], pozneje pa v svoja dela vnašal elemente moderne [[proza|proze]], predvsem kritik družbe, v slogu realističnega opisa prikazuje psihična stanja izgubljenih posameznikov. V dramskih besedilih se v oživljanju atmosfere zgleduje po [[Anton Pavlovič Čehov|Antonu Pavloviču Čehovu]] in [[Samuel Beckett|Samuelu Beckettu]], mojstroma [[groteska|groteskne]] tragičnosti. Iz njegovih proznih in dramskih del veje [[eksistencializem|eksistencialistična]] miselnost.

Od leta [[1993]] podeljujejo [[Rožančeva nagrada|Nagrado Marjana Rožanca]] za najboljšo esejistično zbirko. Najprej sta jo podeljevala založba Mihelač in časnik ''Dnevnik'', leta [[1998]] pa je organizacijo, zagotavljanje sredstev ter imenovanje in usklajevanje dela žirije prevzel [[Sklad Marjana Rožanca|Sklad Marjana Rožanca]], ki sta ga leta 1998 ustanovili založbi Nova revija in Mihelač. Teden Marjana Rožanca vsako leto v Volčjem Gradu pri Komnu organizirata Knjižnica Komen in upravni odbor Sklada Marjana Rožanca.

* ''Pravljica o modestiModesti'' (1958) [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-5OMYBAUB/?query=%27keywords%3dpravljica+ro%C5%BEanc%27&pageSize=25]

* [[Jani Virk|Jani Virk]], [[Tomo Virk|Tomo Virk]], [[Aleksander Zorn|Aleksander Zorn]] idr. ''Interpretacije: Marjan Rožanc in njegovo delo.'' Ljubljana: Nova revija, 1991. {{COBISS|ID=28401408}}