Canzoniere: Razlika med redakcijama

dodanih 40 zlogov ,  pred 8 leti
Zbirko je Petrarka imenoval tudi "razpršene rime" (''Rime sparse'', izhajajoč iz njenega latinskega naslova ''Rerum vulgarium frammenta'', ki namiguje na fragmentarnost in razpršenost). S tem je mislil na zbirko pesniških besedil, ki nima enovitosti, podobne srednjeveškemu [[ep]]u ali [[epopeja|epopeji]] (npr. Dantejevi [[Božanska komedija|Božanski komediji]]). Izraz "razpršene rime" se je občasno uporabljal že za [[Dante]]jevo [[Novo življenje]]. Struktura zbirke tudi pri Petrarki skuša slediti enovitosti, med drugim s tem, ko prevzame model zbirke, na kakršnega na [[Italija|italijanskih]] tleh prvikrat naletimo v t.i. ''Kodeksu Rediano št. 9''. Gre za zbirko, ki ob spokorniški pesmi vsebuje [[lirika|liriko]] mladostnega, "radoživega" pesnika, ki se po polovici zbirke prevesi v liriko zrelega, od ljubezni odtrganega pesnika. Pri Petrarki je ta model manj izrazit zaradi drugačnega pomena religiozne misli, nad katero prevladajo Petrarkove posvetne težnje. Predvsem pa se Petrarka od predhodnega modela odmakne zaradi drugačne celostne strukture zbirke, ki je vse od 5. soneta naprej zapisana v sedanjiku in tako predstavlja zgodbo, ki je nenehno v sestavljanju. Petrarka se k istim dogodkom vrača z neštetimi variacijami (k prvemu srečanju z Lauro se vrne kar petnajstkrat); te pred bralca v različnih kontekstih postavljajo nenehno spreminjajočo se, nikoli dokončano pripoved o Laurini lepoti, obenem pa tudi nenehno spreminjajočo se identiteto [[pesnik]]a - [[lirski subjekt|lirskega subjekta]], ki v odnosu do Laure zrcalno opazuje svoje reakcije in svoj pesniški jaz. Iz "razpršenih rim", tj. posamičnih pesmi, kot pravi Nicola Gardini, Petrarka sestavlja svoj enovit, čeravno nedokončen pesniški jaz.<ref>Gl. Nicola Gardini. Storia della poesia occidentale: lirica e lirismo dai provenzali ai postmoderni. Milano: Mondadori: 2005.</ref> Prav izpostavljeni posvetni pesniški jaz je najpomembnejša novost Petrarkove zbirke.
 
Z Dantejevim Novim življenjem Petrarko povezuje tudi [[topos]] opevanja poročene ženske, ki ga oba najbrž prevzemata iz [[Trubadur|trubadurske]] lirike ter iz rimske t.i. erotične elegije. Vendar se Petrarkova Laura bistveno razlikuje od Dantejeve [[Beatrice]]. Datum srečanja, ki ga Petrarka zabeleži v 3. sonetu, [[Veliki petek]] 26. aprila 1327, sovpada s sončnim mrkom in je verjetno izmišljen. Z njim se Petrarka naveže na Dantejev opis Beatricine smrti, ki je prav tako podan s podobami sončnega mrka in dneva Kristusove smrti, t.j. Velikega petka. A če Beatrice pri Danteju ravno s svojo smrtjo dokončno postane [[prispodoba]] [[neoplatonizem|neoplatonistično]] pojmovane božje ljubezni - zato so oči in svetloba pri Danteju tudi podobe [[Bog]]a - se pri Petrarki že v 3. sonetu izkaže, da Laura postane nadomestilo Boga in Petrarko odteguje od božje ljubezni k posvetnemu poželenju. Laura kot sicer idealizirana, a posvetna ženska povzroča nemir posvetnegasubjektovega poželenjapoželenjskega, ne več religioznega odnosa do sveta, ki se kaže v tipičnih petrarkističnih dvojicah "led-ogenj", "pojem in jočem" idr. Obenem in prav zato se skozi celotno zbirko kaže tudi kot smrt srednjeveške krščanske duše lirskega subjekta, zato ne preseneča, da je Laura v 96. sonetu poimenovana dobesedno kot "moja smrt". Petrarkov poželenjski jaz skuša v zadnjem delu ''Canzoniera'' sicer dobiti dopolnilo v religioznem občutju, zlasti s sklepno ''Kancono Devici Mariji''., Vendarvendar je po mnenju velikega števila intepretov - kljub njegovemu delnemu zagovoru tudi po mnenju Francesca de Sanctisa - Petrarkov poizkus neiskren in neuspešen.<ref name="Suitner" />
 
Boj med lastnim poželenjskim jazom in srednjeveško pojmovanim ciljem človekovega življenja, t.j. božjo [[karitas]], Petrarka opisuje tudi v svojem filozofskem spisu "O skrivnem izvoru mojih skrbi" (''De secreto conflictu curarum mearum''), ki je strukturiran kot pogovor med Petrarko in enim od svetih očetov Sv. [[Avguštin|Avguštinom]].
 
== Vpliv na evropsko in slovensko književnost ==
170

urejanj