Canzoniere: Razlika med redakcijama

Zbirko je Petrarka imenoval tudi "razpršene rime" (''Rime sparse'', izhajajoč iz njenega latinskega naslova ''Rerum vulgarium frammenta'', ki namiguje na fragmentarnost in razpršenost). S tem je mislil na zbirko pesniških besedil, ki nima enovitosti, podobne srednjeveškemu [[ep]]u ali [[epopeja|epopeji]] (npr. Dantejevi [[Božanska komedija|Božanski komediji]]). Izraz "razpršene rime" se je občasno uporabljal že za [[Dante]]jevo [[Novo življenje]]. Struktura zbirke tudi pri Petrarki skuša slediti enovitosti, med drugim s tem, ko prevzame model zbirke, na kakršnega na [[Italija|italijanskih]] tleh prvikrat naletimo v t.i. ''Kodeksu Rediano št. 9''. Gre za zbirko, ki ob spokorniški pesmi vsebuje [[lirika|liriko]] mladostnega, "radoživega" pesnika, ki se po polovici zbirke prevesi v liriko zrelega, od ljubezni odtrganega pesnika. Pri Petrarki je ta model manj izrazit zaradi drugačnega pomena religiozne misli, nad katero prevladajo Petrarkove posvetne težnje. Predvsem pa se Petrarka od predhodnega modela odmakne zaradi drugačne celostne strukture zbirke, ki je vse od 5. soneta naprej zapisana v sedanjiku in tako predstavlja zgodbo, ki je nenehno v sestavljanju. Petrarka se k istim dogodkom vrača z neštetimi variacijami (k prvemu srečanju z Lauro se vrne kar petnajstkrat); te pred bralca v različnih kontekstih postavljajo nenehno spreminjajočo se, nikoli dokončano pripoved o Laurini lepoti, obenem pa tudi nenehno spreminjajočo se identiteto [[pesnik]]a - [[lirski subjekt|lirskega subjekta]], ki v odnosu do Laure zrcalno opazuje svoje reakcije in svoj pesniški jaz. Iz "razpršenih rim", tj. posamičnih pesmi, kot pravi Nicola Gardini, Petrarka sestavlja svoj enovit, čeravno nedokončen pesniški jaz.<ref>Gl. Nicola Gardini. Storia della poesia occidentale: lirica e lirismo dai provenzali ai postmoderni. Milano: Mondadori: 2005.</ref> Prav izpostavljeni posvetni pesniški jaz je najpomembnejša novost Petrarkove zbirke.

 

 

Boj med lastnim poželenjskim jazom in srednjeveško pojmovanim ciljem človekovega življenja, t.j. božjo karitas, Petrarka opisuje tudi v svojem filozofskem spisu "O skrivnem izvoru mojih skrbi" (''De secreto conflictu curarum mearum''), ki je strukturiran kot pogovor med Petrarko in enim od svetih očetov Sv. [[Avguštin|Avguštinom]].