Canzoniere: Razlika med redakcijama

dodanih 8 zlogov ,  pred 8 leti
m
== Struktura in pomen ==
 
Zbirko je Petrarka imenoval tudi "razpršene rime" (''Rime sparse'', izhajajoč iz njenega latinskega naslova ''Rerum vulgarium frammenta'', ki namiguje na fragmentarnost in razpršenost). S tem je mislil na zbirko pesniških besedil, ki nima enovitosti, podobne srednjeveškemu [[ep]]u ali [[epopeja|epopeji]] (npr. Dantejevi [[Božanska komedija|Božanski komediji]]). Izraz "razpršene rime" se je občasno uporabljal že za [[Dante]]jevo [[Novo življenje]]. Struktura zbirke tudi pri Petrarki skuša slediti enovitosti, med drugim s tem, ko prevzame model zbirke, na kakršno na [[Italija|italijanskih]] tleh prvikrat naletimo v t.i. ''Kodeksu Rediano št. 9''. Gre za zbirko, ki ob spokorniški pesmi vsebuje [[lirika|liriko]] mladostnega, "radoživega" pesnika, ki se po polovici zbirke prevesi v liriko zrelega, od ljubezni odtrganega pesnika. Pri Petrarki je ta model manj izrazit zaradi drugačnega pomena religiozne misli, nad katero prevladajo Petrarkove posvetne težnje. Predvsem pa se Petrarka od predhodnega modela odmakne zaradi drugačne celostne strukture zbirke, ki je vse od 5. soneta naprej zapisana v sedanjiku in tako predstavlja zgodbo, ki je nenehno v sestavljanju. Petrarka se k istim dogodkom vrača z neštetimi variacijami (k prvemu srečanju z Lauro se vrne kar petnajstkrat); ti pred bralca v različnih kontekstih postavljajo nenehno spreminjajočo se, nikoli dokončano pripoved o Laurini lepoti, obenem pa tudi nenehno spreminjajočo se identiteto [[pesnik]]a - [[lirski subjekt|lirskega subjekta]], ki v odnosu do Laure zrcalno opazuje svoje reakcije in svoj pesniški jaz. Iz "razpršenih rim", tj. posamičnih pesmi, kot pravi Nicola Gardini, Petrarka sestavlja svoj enovit, čeravno nedokončen pesniški jaz.<ref>Gl. Nicola Gardini. Storia della poesia occidentale: lirica e lirismo dai provenzali ai postmoderni. Milano: Mondadori: 2005.</ref> Prav izpostavljeni posvetni pesniški jaz je najpomembnejša novost Petrarkove zbirke.
 
Z Dantejevim Novim življenjem Petrarko povezuje tudi [topos]] opevanja poročene ženske, ki ga oba najbrž prevzemata iz [[Trubadur|trubadurske]] lirike ter iz rimske t.i. erotične elegije. Vendar se Petrarkova Laura bistveno razlikuje od Dantejeve [[Beatrice]]. Medtem ko je Beatrice pri Danteju vselej podoba neoplatonistično pojmovane božje ljubezni - zato so podobe oči in svetlobe tudi podobe Boga - se pri Petrarki že v 3. sonetu izkaže, da Laura postane nadomestilo Boga in Petrarko odteguje od božje ljubezni k posvetnemu poželenju. Zato povzroča nemir, ki se kaže v tipičnih petrarkističnih dvojicah "led-ogenj", "pojem in jočem" itn. Lauro v 96. sonetu imenuje celo "moja smrt", s čimer je mišljena smrt duše. Petrarkov poželenjski jaz skuša v zadnjem delu dobiti dopolnilo v religioznem občutju, zlasti s Kancono Devici Mariji, Vendar je po mnenju velikega števila intepretov, kljub njegovemu delnemu zagovoru tudi po mnenju Francesca de Sanctisa, Petrarkov poizkus neiskren in neuspešen.<ref name="Suitner" />
170

urejanj